Imre Jerebic, generalni tajnik Slovenske karitas

»Tega, kar smo morda v cerkvi še pred letom govorili o beguncih, danes ne bi več.«

Imre Jerebic je teolog in socialni delavec, ki že vse od ustanovitve, praktično 25 let, vodi Slovensko karitas. V tem obdobju je pomagal pri ustanovitvi šestih materinskih domov, šestih komun, namenjenih odvisnikom od drog, zavoda za osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, desetih domov za starejše, varne hiše, ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja … Z njim smo se pogovarjali, ko se je v Sloveniji razplamtel nov val protestov proti beguncem. Država je namreč začela nameščati begunske družine, ki so po mučno dolgem postopku dobile v Sloveniji mednarodno zaščito, med temi so tudi majhni otroci, ki so bili poškodovani med vojno v Siriji. Kljub temu mnogih politikov, ki celo prisegajo na krščanske vrednote, to ni ustavilo, da ne bi s prstom kazali na njihova nova prebivališča, kot na tarče.

V naši družbi velja, da so najbolje plačani tudi najboljši. Kaj so potem revni, ki jim pomagate vi? So ti nesposobni, brez talenta, leni?

Zadnja desetletja smo razvijali enodimenzionalne ljudi. Šteje samo ena vrsta pameti. Lastnosti, kot so čut za sočloveka, socialna razvitost ali čustvena razvitost, danes ne štejejo nič.

Ko je na primer država ta mesec davčno razbremenila najbogatejše, je to storila z argumentom, da gre za najproduktivnejši sloj. Smo vsi preostali neučinkoviti?

Današnja hierarhija je posledica dejstva, da nismo bili dovolj pozorni na druge zmogljivosti, ki so v ljudeh. Zato smo ljudi, ki zaslužijo manj ali svojih sposobnosti ne morejo tržiti, označili za manj sposobne, čeprav imajo ravno ti pogosto druge talente. Če bi citiral Ericha Fromma: Razvijamo se v smeri »imeti«, ne pa »biti«. Fromm, ki je preživel čas taborišča, je to razumel. Razumel je, da je pomembno biti človek. Če si človek, lahko preživiš tudi nemogoče razmere, če pa staviš na »imeti«, si v nenehni krizi in ves čas v strahu.

Ampak Fromm je govoril o stanju v svetu in ne vem, ali je bila njegova rešitev dobrodelnost. Kaj sploh lahko storite v Karitas ali drugih humanitarnih organizacijah?

Saj naš glavni cilj v bistvu ni materialen. Zase pravimo, da smo v službi človekovega dostojanstva. Skušamo biti zagovorniki ljudi, ki so iz različnih razlogov padli na rob družbe. Če so na robu družbe, se jim dela krivica. Včasih celo mislim, da ti ljudje, ki nimajo nič, nosijo v sebi mnogo drugega kapitala, da lahko preživijo. Trg je danes vse bolj radikalen in zahteva zgolj določen tip človeka. Šlo je že tako daleč, da poznamo posameznike z visoko izobrazbo, z dvema fakultetama, ki ne morejo preživeti in so kot taki označeni za družbeno nekoristne. Situacija je res nenavadna. Mnogi starejši so še pri močeh, mladi so pa upravičeno, ker smo jih preveč ozko usmerjali, že po desetih letih službe pregoreli. To je recimo pojav, o katerem na glas ne govorimo. Se s tem strinjate? Vidva sta mlada, ali to zaznavata?

Morda ne gre za stres in izgorelost, ampak za strah, ki človeka otopi.

Da, strah, ali boš zmogel. In če bi v to naše okolje dali več poudarka na »biti«, torej v šole, v tovarne, bi ljudje postali samozavestnejši, bilo bi jim dovoljeno, da rastejo. Saj smo vsi na neki poti, mar ne? Človek obstaja, da raste. Še v naši polpretekli dobi socializma je bilo več »biti«. Nenavadno je, da je bila takrat družba v solidarnostnem smislu zrelejša, da je bilo medsebojne pomoči več in več čutenja, da so družine bolje delovale in da so se ljudje po vaseh in v tovarnah počutili varnejše. V tem smislu smo v zadnjem obdobju padli nazaj v stanje, ko človek v človeku ne ohranja več dostojanstva, ki bi si ga zaslužil. Ljudi uporabljamo kot blago, človeka več ne dojemamo kot človeka, s katerim se je zanimivo srečati, govoriti, ga poslušati. Sam še vedno poskušam organizacijo voditi po starem. Tako, da se zjutraj srečam z vsemi delavci.

Nič me ne moti, če kdo meni, da je bil Kristus komunist. Bil je zelo človeški in božji. Ves čas smo na njegovi poti in vedno pred izzivom, kako udomačiti njegov evangelij.

Nenavadno je poslušati pomembnega člana cerkve govoriti tako, kot govorite vi. Visoki predstavniki RKC v Sloveniji vendarle govorijo o socializmu kot o sistemu, ki je bil nasproten nauku cerkve.

No, saj, če sva odkrita, naš bivši socializem tudi ni bil pravi socializem. Sam sem imel zaradi ideoloških razlogov tedaj velike težave. Leta nisem mogel dobiti službe, pri vojakih sem bil zasliševan in tako naprej.

Saj veste, kaj hočem reči. Vi govorite o pomanjkanju solidarnosti, uradna cerkev v Sloveniji pa je še danes blizu političnim strankam, ki zagovarjajo ekonomski liberalizem. Pred leti je cerkev celo trdila, da je solidarnosti preveč, da morajo posamezniki prevzeti nase večja bremena, zagovarjala je nižje davke za bogatejše in podobno. Kako s tem shajate?

Ne želim se iti politike. Sam doživljam in razglašam solidarnost, paradni konj cerkvenega socialnega programa v Sloveniji je Karitas, ta pa je ena od treh dimenzij naše uradne cerkve, ki je sestavljena iz bogoslužja, oznanjevanja in služenja. V 25 letih našega delovanja, se mi zdi, smo v cerkev vnesli neko uravnoteženje. Cerkev nas sprejema, kako pa se njeni vrhovi – ne govorimo o celotni cerkvi – opredeljujejo do politike, pa pravzaprav ni naša stvar. Imamo svoje poslanstvo, smo obraz cerkve za človeka v stiski. To, da imamo 11 tisoč prostovoljcev, 560 župnijskih izpostav Karitas, je dejstvo, ki govori samo zase.

Že, že, a če res verjamete v svoje vrednote, v to, kar ste povedali na začetku, morate verjetno kdaj tudi cerkvenemu vrhu sporočiti, da se z njim ne strinjate.

Takšne posege smo dejansko že naredili. Recimo glede odnosa cerkvenih vrhov do beguncev. Na tem področju smo skupaj s škofovsko konferenco utirali pot naprej.

Kako konkretno?

Škofovski konferenci smo recimo predlagali pilotski program celotne oskrbe beguncev, ki je bil na moje presenečenje sprejet. Vsi škofi se z njim sicer niso strinjali, a vrata so se odprla. Nato smo šli naprej. Štiri Škofijske karitas so se recimo odločile, da bodo uredile prostore za begunske družine. S tem programom smo se ukvarjali vse lansko leto in zdaj že lahko povem, da imamo na dveh lokacijah nastanjene begunce. V enem stanovanju skrbimo za neko begunsko družino, drugo pa je namenjeno samskim beguncem. Smo pa se odločili, da tega medijsko ne bomo promovirali, ker bi lahko v lokalni oziroma župnijski skupnosti dosegli nasprotni  učinek. Mislim, da pri tem sledimo osnovnemu poslanstvu cerkve. In tudi naš papež Frančišek nam je pisan na kožo. Sedaj ni več debate, papež je zelo jasno povedal, da morajo pastirji smrdeti po ovcah. Tudi Mednarodna karitas je zelo jasno povedala, da mora cerkev skrbeti za begunce. Ali kot je bil še bolj jasen Frančišek: skupaj z begunci moramo na pot. Ja, ta pot je težka, ni prehojena, a to je tudi poslanstvo Karitas.

In pravite, da slovenska cerkev papeža Frančiška sprejema?

Lahko se še kdo obr egne ob njego ve besede, češ da se papež lahko zmoti ali pa da ni govoril ex cathedra. A to so zgolj obrambni mehanizmi nekaterih, ki teh sporočil nočejo razumeti.

Ste zdaj povzeli debate iz Slovenije? So tukaj duhovniki, ki pravijo, da se papež moti, da njegova sporočila o beguncih niso uradna?

Ja. Srečujem se z mnogimi duhovniki in imamo zanimive debate. Sem pa, kot diakon, tudi sestavni del klera, zato se kar tako ne pustim.

In kdo v teh debatah zmaguje? Solidarnostna ali liberalnokapitalistična linija RKC?

Škofovska konferenca po moji oceni že razmišlja v sozvočju s papežem. Obstajajo zgodbe, izjeme, ki sicer odmevajo v javnosti, vendarle te nimajo takšne teže. Socialni nauk cerkve smo po sedanjem papežu dolžni unovčiti. In ta socialni nauk tudi ni od včeraj. Prvo socialno okrožnico, v kateri je bil izpostavljen recimo položaj delavskega razreda, Rerum novarum, je papež Leon XIII. objavil že leta 1891.

Saj poznate tisto, da je bil Jezus Kristus prvi komunist? Zakaj po vašem cerkev v Sloveniji nasprotuje ideji komunizma, ko pa sta si nauka dejansko podobna? Ali ni to narcisizem majhnih razlik?

Nič me ne moti, če kdo meni, da je bil Kristus komunist. Bil je zelo človeški in božji. Ves čas smo na njegovi poti in vedno pred izzivom, kako njegov evangelij udomačiti. Enkrat nam to uspeva bolje, drugič slabše. Nevarnosti je veliko. Enkrat se uokvirimo, enkrat preveč ideologiziramo. Mnogi črpajo iz evangelijev, lahko tudi komunisti. Saj tudi med nami in evangeličani ali pravoslavci ni tako velikih razlik. Luter je imel prav, ko je trdil, da je cerkev tedaj preveč poudarjala dogme in premalo evangelij. To so bila obdobja izpostavljanja nekaterih vidikov.

Prednost smo dali kapitalu, postali smo potrošniki in od tod do sklepa, da bo nam manj ostalo, če bomo vrata odprli beguncem, je zgolj korak.

Kako potem vi gledate na to širjenje strahu pred begunci, ki ga nekateri celo uporabljajo v imenu vere? Prej ste dejali, da imate tudi vi begunske družine v nekaterih stanovanjih. Ta mesec so nekateri begunce, ki so v zasebnih stanovanjih, zalezovali in pozivali k protestom, vlada je predlagala zaostritev zakona o tujcih, v Mariboru je prišlo do incidenta …

Ti odzivi so po moji oceni posledica dejstva, da ne znamo delati z lokalnimi skupnostmi. Na enem od prvih sestankov na ministrstvu v zvezi s problematiko beguncev smo recimo sodelovale zgolj nevladne organizacije in predstavniki ministrstev, ni pa bilo na teh sestankih predstavnikov občin in krajev. V Avstriji, Nemčiji ali Italiji, kot nam pravijo tamkajšnje Karitas, so lokalne skupnosti veliko bolj vključene v sprejemanje odločitev. Sicer pa se jaz sam glede politike ne bi želel opredeliti.

Kako pa gledate na žico? Ali ni tudi ta spodbudila agresivnih reakcij, prej kot da bi koga varovala?

Skušate me speljati na politiko, je tako? Želite, da se opredelim politično. To prepuščam ministrstvu, ki je za to odgovorno. Načelo, ki se ga držimo, je, da je treba spoštovati obstoječo vlado in oblast. Treba jima je zaupati, da delata prav. Naše poslanstvo je, da se z žico ne ukvarjamo. Namesto žice smo ministrstvu za notranje zadeve ponudili namestitvene zmogljivosti, recimo za begunske družine, ki se soočajo še s kakšno boleznijo. Takoj bi lahko nastanili okrog 20 družin, a za zdaj država še ni videla te potrebe, da bi recimo nevladnim organizacijam, kot to počno v Avstriji in Italiji, zaupala sredstva za celovito pomoč.

Ne razumem, kako lahko ločite recimo svoja načela in pomoč beguncem od protestov proti pomoči beguncem, ki so očitno politično organizirani. Ki so program nekaterih strank, ki se celo sklicujejo na krščanske vrednote.

Glede teh vprašanj bi morali politiki med seboj doseči konsenz. V majhni državi bi, po neki logiki, to moralo biti lažje. Sicer pa na te pojave gledam širše. Kot ste sami dejali, je v ozadju strah. Papež Frančišek opozarja Evropo in ves svet, da potrebujemo več sožitja. A pripravljenosti na to sožitje je malo, ker smo se razvijali enodimenzionalno. Prednost smo dali kapitalu, postali smo potrošniki in od tod do sklepa, da bo nam manj ostalo, če bomo vrata odprli beguncem, je zgolj korak.

Tudi v Karitas ste se sprva soočali s stereotipi o beguncih. Nato pa ste za prostovoljce pripravili delavnice, na katerih so begunci govorili o svojih motivih, življenju, poti. Kaj ste dosegli s tem?

To zdaj niso več begunci, ampak naši prijatelji, ki prihajajo k nam na kavo, z njimi debatiramo kot sedaj z vami.

Ampak kaj ste se od njih naučili? Eden od vidikov je bil, da hočejo priti k nam, da nam želijo odvzeti službe, da so brez kulture, odnosa do žensk.

Naučili smo se, da je lahko v njih veliko človeškega, če se do njih odpremo. In mislim, da so se naši prostovoljci do njih odprli, da so začutili njihovo stisko na tej poti, kar je bilo največje učenje. Tisoč naših prostovoljcev je pred letom dni z begunci opravilo 24 tisoč delovnih ur. Sami so si priskrbeli hrano. Spoprijemali so se z vsemi vprašanji in težavami, ki jih omenjate, in mislim, da tega ogromnega dela ne bi mogli opraviti, če njihove stiske ne bi razumeli.

Revnim ne smemo ponuditi le najosnovnejšega, ampak vsaj neki osnovni standard. Stanovanja, ki jih mi ponujamo, recimo beguncem, imajo zato določen standard.

Ste iz Prekmurja in verjetno dobro poznate škofa Petra Štumpfa, mar ne?

Dobro ga poznam.

On je tedaj rekel, da to, kar vi delate, ni karitativnost, ampak naivnost. Češ da pomoč beguncem vodi k samouničenju in islamizaciji.

Cerkev smo zgolj ljudje, ki tudi sami potrebujemo pot. S Štumpfom sva se o tem veliko pogovarjala in po tem je tudi škofovska konferenca naredila korake v pravilno smer. O našem delu z begunci sem na škofovski konferenci dvakrat poročal, o vsem smo se pogovorili, zaznal sem sicer različnost pogledov, a ne več neenotnosti. Tega, kar smo morda v cerkvi še pred letom govorili o beguncih, danes ne bi več.

Pomagate begunskim družinam – so to krščanske družine?

Ne. Trenutno imamo v stanovanjih nekristjane. Z vprašanjem, ali bi izbirali begunce po veri, se niti nismo ukvarjali. Pomagamo vsem, seveda tudi kristjanom. Dogovarjali smo se recimo, da sprejmemo družino, ki je živela pri našem misijonarju v Turčiji, a se ta družina za Slovenijo ni odločila, odšli so v Nemčijo.

In tudi humanitarne dejavnosti uporabljate za na primer širitev vere?

Ne. Tudi na same m začetku, ko smo odpirali socialne zavode, vera nikoli ni bila pogoj. Žensk v materinski dom nismo sprejemali zaradi vere, ampak zaradi stiske. Ko smo odpirali komune za odvisnike od drog, prav tako nismo dajali prednost vernim, ker naše komune niso temeljile na veri. Res je, da imamo v naših socialnih domovih ali programih kapelice, a kot bi rekel Don Pierino, slavni italijanski ustanovitelj komun za pomoč odvisnikom od drog, kdor je veren, gre v kapelico molit, tisti, ki pa je neveren, v sobi posluša glasbo. To se mi zdi modra misel. In tudi mi smo se ravnali po njej.

Zanimivo pa je, da ste tudi pri ustanavljanju komun za odvisnike naleteli na proteste in nasprotovanje. Je res vzrok premalo sodelovanja z lokalnimi skupnostmi ali pa ti odzivi enostavno razkrivajo ozkosrčnost, ki vlada v mnogih slovenskih okoljih?

Doživel sem celo upore proti ustanavljanju materinskih domov, ampak na koncu nismo ustanovili nobenega socialnega zavoda v kraju, kjer je lokalna skupnost temu nasprotovala. Sam v teh primerih vidim proces. Zdi se mi normalno, da mora tudi lokalna skupnost dozoreti. Pred očmi imam kraj Razbor nad Sevnico, kjer nam v prvem poskusu ni uspelo ustanoviti ženske komune za odvisnike, nam pa je to potem uspelo čez nekaj let, ko se je vihar polegel. Je to posledica ozkosrčnosti? Ne, slovenski človek je po eni strani zelo boječ, a je zato po drugi strani tudi zelo čuteč. Takšni ljudje lahko postanejo tvoji največji zavezniki. Poznam mnoge, ki so ali so bili proti veri, a so dejansko izredni dobrotniki. Gre za procese. In če se ukvarjaš s socialnimi vprašanji, so to vedno veliki koraki, ki niso nikoli enoumno sprejeti.

Ko smo se zadnjič o tem pogovarjali s patrom Cestnikom, ki je študiral teologijo v Italiji, je dejal, da v Sloveniji primanjkuje stikov z drugačnim. In ker je tega premalo, je tudi strahu in predsodkov preveč.

Branko ima v tem popolnoma prav. Tudi z njim sem govoril o tem. V preteklosti je tudi že sodeloval na naših seminarjih. Ljudje, ki smo drugačni, se hitro najdemo v tem majhnem prostoru.

To pomeni, da ste izjema v tej cerkvi?

Na neki način. Čeprav sem prepričan, da ima vrh slovenske cerkve danes duhovni naboj, ki jo je začel vleči naprej. Naši ordinariji so se vendarle začeli zavedati, da so pastirji vseh in da morajo čutiti z ljudmi. Mislim, da naša cerkev na ljudi ne gleda več zviška. Nadškof Zore je konec koncev v svojem programu kot osnovni cilj omenil »biti blizu«. Je frančiškan, tako kot papež, in ni me strah, da bi se pod njegovim vodstvom spet zgodila kakšna napaka. Cerkev si danes prizadeva za duhovno dimenzijo in to je pozitivno.

Pred leti je cerkev rekla, da je treba imeti ob duhovni dimenziji še kak holding. Danes pa se zdi, da so v ospredju gozdovi. Oziroma odškodnine za njihovo neuporabo.

Tisti, ki preskoči svoje poslanstvo, plača. Slovenska cerkev je plačala s kar štirimi nadškofi. Glede gozdov seveda ne poznam potankosti, rečem lahko le, da je ljubljanska nadškofija dvakrat prispevala denar za begunce. Toliko, kolikor sem jo prosil, nam je dala.

Ravno ta teden je angleška nevladna organizacija Oxfam objavila poročilo o neenakosti v svetu, v katerem je poudarila, da razlike med bogatimi in revnimi še nikoli niso bile tako velike. Zakaj se te razlike povečujejo tudi pri nas?

V začetku, ob naši ustanovitvi, v Sloveniji revščina ni bila tako izrazita, ker smo seveda prihajali iz sistema, ki je skrbel za socialno varnost. A naša nova država ni bila pripravljena na drugo realnost, ki je prišla potem. In v kateri so se potem mnogi okoristili in druge pahnili na socialno dno. Nismo bili pripravljeni na gospodarski kriminal, nismo imeli vzvodov, da bi ga ustavili, in zgodilo se je, kar se je zgodilo. Ker države niso imele mehanizmov, kako se spoprijeti s temi procesi, je revščina še najbolj izrazito izbruhnila v vseh postsocialističnih državah, bolj kot na Zahodu.

In je z dobrodelnostjo res mogoče te procese ustaviti?

Dva velika dogodka sta pripomogla k ustanovitvi Karitas. Prvi dogodek so bili begunci iz Hrvaške, drugi pa poplave. Ko smo v devetdesetih začeli delati, so se na območju bivše Jugoslavije razplamtele vojne in tukaj smo imeli 70 tisoč beguncev. Sosednje karitas so tem beguncem želele pomagati, a zgolj prek Slovenske karitas. To je bil eden izmed konkretnih razlogov, zakaj smo se začeli ukvarjati z dobrodelnostjo v Sloveniji. Če pa me sprašujete globalno: potrebujemo nekaj zelo močnih osebnosti, ljudi, kot je sedanji papež, ki bodo vzpostavili novo ravnotežje. V 12. stoletju je bilo podobno, a potem je prišel sveti Frančišek, ki je dejal: Dovolj je. Tudi danes smo prišli do konca in je treba v človeku in tudi v cerkvi iskati druge kvalitete. Saj smo vsi razumni ljudje in vidimo, kako nesmiselno je, ko imajo nekateri toliko kapitala. Kaj jim pa koristi? Niti spati ne morejo. Ne predstavljam si, da bi imel v nekih oazah denar. To človeka ne bogati niti ga ne osrečuje. In to bomo počasi vsi sprevideli. Svet je danes tako razvit, da se znamo stehtati, da znamo razmisliti skupaj in da nekakšna revolucija ni več potrebna.

Ampak ali ni tako, da si ravno bogati želijo revne, ki mislijo, da je sreča v majhnih stvareh ali pa da denar ni vse?

Tudi sam sem zagovornik načela, da za človeka v stiski ni dobro vse, kar mu ponudiš. Kar pomeni, da revnim ne smemo ponuditi le najosnovnejšega, ampak vsaj neki osnovni standard. Stanovanja, ki jih mi ponujamo, recimo beguncem, imajo zato določen standard. Tudi v komunah ponujamo odvisnikom bivanje, ki omogoča osnovni standard. Standard mora biti primeren. Pomoč, če je pomoč, mora biti radodarna, ker je prav to dostojanstveno.

V tem pogovoru ste večkrat omenili človekovo dostojanstvo. Ali pa, da se morajo ljudje začutiti. Kaj to pomeni?

Če bi citiral Martina Bubra, filozofa religije: to pomeni, da v drugem priznaš »Ti«, z veliko začetnico. To pomeni, da mu priznaš, da ima tudi on neko duhovno dimenzijo, ki te bogati. Če sem sam sposoben z nekom ustvarjati dialoški odnos, v spoštovanju, če se torej z njim začutim, pride do dialoga in spoštovanja.

Rode je dober akademik. In če si dober akademik, je prav, da to ostaneš. Sedanji papež je moder, da za pastirje postavlja ljudi s prakso.

Katerega od politikov ste najbolj začutili?

Po tej dimenziji sem se ujel kar z mnogimi. Lani sem se srečal z enim od prvih ministrov za socialo, ki mi je razkril, kako negativno, češ da sem črnuh, so se v začetku devetdesetih odzvali njegovi zaposleni, ko sem začel hoditi k njemu. In kako se je potem na ministrstvu ozračje spremenilo, ko smo se spoznali in večkrat videli.

Kaj pa cerkveno vodstvo – če se ne motim, vas je učil nadškof Šuštar.

Nadškof Šuštar je bil velik, moder mož, bil je umirjen, pameten, izjemen diplomat. Z njim sem veliko govoril, ker me je vzgajal za službo stalnega diakona. Njega so velikokrat povozili, a nikoli ni ostal sključen.

Je bil boljši od Rodeta?

Rode je dober akademik. In če si dober akademik, je prav, da to ostaneš. Sedanji papež je moder, da za pastirje postavlja ljudi s prakso. Kljub temu moram reči, da sva z Rodetom najino pot dobro zvozila. A Šuštar je bil človek drugih kvalitet. Pri njem si začutil spoštovanje. Nihče ni mogel z njim manipulirati, ker je bil kot osebnost velik človek.

Vaša kariera se je začela na železnici, kjer ste začeli zdraviti alkoholike. Je bilo to naključje?

Ne. Izhajam iz okolja, kjer je bil alkohol prisoten v praktično vsaki družini. To, da gredo ljudje čez rob, me je motilo že doma, na železnici pa je bila to stalnica. Tam so bili ljudje cele dneve. Bilo je ogromno žinganja in vedno sem se čudil temu, da jih vlak ni povozil več. Povozil je vedno tiste, ki niso bili alkoholiki. Tisti, ki so bili, so se vedno izmuznili. Zapiti vratar je hodil med tiri in vedno ostal živ, na primer. Ker sem videl, da ljudje na železnici ne morejo zgolj životariti, sem se s tem problemom začel ukvarjati. Sicer pa tudi poznam veliko novinarjev, ki so šli čez rob.

V stresu smo.

 Ja, vsi imamo opravičilo. Ampak zapomnite si, alkohol povzroča največjo revščino v Sloveniji.

Ta začetek vaše kariere je bil še čas, ko ste nadrejenim pisali partijske govore, mar ne?

Res je, tudi to je bil del socialne službe na železnici. Pa še človeško vsebino sem dal v te govore. Vsak izmed nas nosi v sebi neke darove, vedno pa je vprašanje, ali jih bomo znali pravilno izraziti.

Zdaj se vaša kariera počasi končuje. Slišim, da ste že v pokoju. In mislim, da je to čas, da se izpoveste. Ste v Karitas tudi kaj grešili?

Mislim, da imamo dobre vzvode nadzora. Pokojni Anton Trstenjak mi je rekel ob naši ustanovitvi: Imre, glej, da bo Karitas ostala poštena. In temu sledimo.

Ampak nihče ni popoln. Ste kaj zatajili?

Če že moram – nismo iskali dovolj tesnih povezav z drugimi nevladnimi organizacijami. Vzpostavili smo premalo sožitja s sestrskimi organizacijami v Bosni, v Makedoniji recimo, kar je konec koncev od nas želela tudi Evropska karitas. Zato mi je danes žal. Prav tako mi je žal, da v teh 25 letih nismo razvili bolj stabilnega, partnerskega odnosa z državo. Vsi projekti, ki smo jih delali skupaj s Slovenijo, so bili odvisni od posameznih oseb. V prihodnje Karitas želim več dialoga z državo.