Labodji spev II.

Nekateri uredniki so si s svojim načinom poročanja pripravili labodji spev.« — Janez Janša, maja 1990

»V medijih je bilo veliko govora o njihovi odgovornosti, da nadzirajo Donalda Trumpa, jaz pa sem tu, da vam povem, da je to obojestransko. Tudi mi bomo nadzirali medije.« — Novi tiskovni predstavnik Bele hiše Sean Spicer (MMC RTVSLO, 22. 1. 2017)

»Kot veste, sem v vojni z mediji. Gre za ene od najbolj nepoštenih človeških bitij na svetu.« — Trumpov ljubezenski izliv do medijev (MMC RTVSLO, 22. 1. 2017)

»Naša srca in misli so s sto tisoč moškimi in ženskami, ki so šli na ulice proti sovraštvu in delitvam ter za strpnost, vključevanje, reproduktivne pravice in pravičnost za vse rase ... Smo na vaši strani. Mi smo nov ameriški odpor.« — Sporočilo Brucea Springsteena s turneje po Avstraliji, namenjeno ameriškim vstajnikom proti Trumpovi kulturni revoluciji (MMC RTVSLO, 22. 1. 2017)

Se v Ameriki dejansko dogaja nekaj zares velikega, prelomnega? Kulturna revolucija srednjevzhodnega prostaštva, ki ga pooseblja in navdihuje sicer rojeni Newyorčan Trump? Ali vstaja proti primitivnosti in samodrštvu? Nam je vse to že znano? Ali gre zgolj za paramnestično motnjo? Utvaro? Déjà vu, déjà pensé, déjà éprouvé, déjà vécu. Že videno, že mišljeno, že občuteno, že doživeto. Dogodki v Ameriki so novi in hkrati stari. So v mnogočem na las podobni tudi tistim v Sloveniji v preteklih letih. Pa ne zato, ker bi bila Slovenija popek sveta, ampak ker so del železnih zakonitosti v odzivih tistih, ki triumfirajo, in onih, ki doživijo poraz.

Trumpova zmaga je nedvomno polna paradoksov. Zmagal je kandidat, ki je nagovoril tri milijone manj volivcev. Vsekakor. A s tem problemom bi se Amerika morala soočiti pred volitvami. Demokrati takrat, ko so imeli možnosti za spremembo volilnega sistema. Ali vsaj v času zadnjih demokratskih primarnih volitev, ko so se pokazale vse slabosti in sprevrženosti sistema. Še preden se je tekma med Clintonovo in Sandersom zares začela, je že imela Clintonova 400 (od volilnega telesa in njegove volje neodvisnih) superdelegatov od skupno 712 in na koncu ob majhni prednosti volilnih glasov kar 602 proti komaj 48 superdelegatom, ki so se zavezali Sandersu. Brez te apriorne prednosti ne bi zbrala dovolj glasov za nominacijo. Takrat se nihče iz krogov okrog Clintonove ni razburjal. Še več. Poudarjali so, da tak pač je sistem. A ko je zmagal na volitvah Trump, so pozabili, da je sistem še vedno tak. Ampak volilni sistemi, tudi tisti, ki so najbolj defektni, imajo eno dobro lastnost. Dobri so za tistega, ki zmaga. To vedo povedati tudi britanski laburisti, ko so čemeli osemnajst let v globoki depresiji, potem ko je leta 1983 železna lady zmagala in potisnila laburiste na zgodovinsko dno. Posledice so znane. Torijci so zasedli vse pore družbe in države. Deinstalirali javne servise, uničili celotne regije, panoge, perspektive generacij. In ko je leta 2013 takrat že bolj dementna kot pa železna lady umrla, so ljudje na ulicah navdušeno odpirali šampanjec. Kar je redek prizor v demokratičnem svetu. No, laburisti so v težkih časih vseskozi napovedovali, da bodo takoj, ko pridejo spet na oblast, spremenili oz. reformirali večinski volilni sistem. In dejansko so imenovali lorda Jenkinsa na čelo komisije za reformo volilnega sistema. A ko so zmagali, so ugotovili, da sistem niti ni tako slab. Če si in dokler si na oblasti. Zato Blaira po zmagi reforma ni več prav nič zanimala. Lord je leta 2003 umrl, Britanci pa imajo še vedno enak volilni sistem.

No, dejstvo, da je Trump zmagal v prav enako sprevrženem volilnem sistemu kot pred njim Obama, pa Clinton in vsi drugi, na primarnih volitvah pa Hillary proti Sandersu, pa ne spremeni dejstva, da je Trump primitivec. Prostak. Surovež. Rasist. Seksist. Da ima v glavi nevarne manevre deinstalacije okoljskih dogovorov in varovalk. Da mu kršenje človekovih pravic ni tuje. Da z grožnjami medijem misli resno. In takemu prostaku se je treba upreti. V Ameriki. A ker je predsednik ZDA hkrati poglavar sveta, se je treba proti njemu boriti povsod. Zato ne razumem čudenja nekaterih (tudi levih) analitikov, češ, kaj se pa gredo Američani. Kaj se gredo? Javnost ima pravico in dolžnost upora, ko se dogajajo takšne disfunkcije politične kulture, kot smo ji priča ob zmagi Trumpa. Tudi Hitler je prišel po (razmeroma) demokratični poti na oblast, pa se mu je bilo ne le vredno, ampak nujno upreti. In ne nazadnje, pri nas je prišel Janša leta 2004 na oblast popolnoma v skladu z veljavno demokratično volilno proceduro. V drugo, leta 2012, sicer ne po izidih volitev, ampak parlamentarne aritmetike. Še vedno pa v skladu s pravili igre demokratičnega rituala. Mar to odvzema smisel in legitimnost ljudske vstaje proti njegovim avtoritarnim popadkom?

Kritična Amerika se je na vrhuncu vietnamske vojne prebudila. Niso spremenili države. Spremenili pa so sebe. In to še danes navdihuje in napaja avtorje popularne kulture, umetnosti in družbene misli. Tudi gibanje 99 % se je bolj ko ne izteklo, a del retorike in sporočil je ostal in bil prepoznaven celo v (Sandersovi) kampanji na primarnih volitvah etablirane demokratske stranke. Sedanji upor proti Trumpu je veličasten, a evforija bo popustila. Kar ni ključno. Ključno je, ali se bodo pred izbiro novega kandidata liberalne Amerike na naslednjih volitvah kaj naučili.

In kot je to že v navadi, bodo ključno vlogo odigrali mediji. Mediji, ki so, (kako absurdno!) ustvarili Trumpa.