Dobra stran terorja

Gotovo poznate vic bratov Marx: »Imate probleme? Najemite si odvetnika. Probleme boste resda še imeli, toda imeli boste odvetnika.« Filmi so boljši od odvetnikov, pa ne le zato, ker imajo nižjo urno postavko, ali zato, ker so na voljo ves čas, non-stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden (tudi ob praznikih), temveč zato, ker probleme v resnici rešijo. Za začetek, spomnite se tistega razvpitega novoletnega praznovanja v Kölnu (in še nekaterih drugih nemških mestih), ki je dvignilo toliko prahu in povzročilo pravo histerijo: kopica fantov »severnoafriškega videza«, kot so rekli, je ponoči na odprti sceni spolno nadlegovala tisoč nemških deklet.

Pri tem so se postavila številna vprašanja – prišli so tudi številni odgovori. Odgovorov je bilo v resnici celo več kot vprašanj.

Meni pa se je postavilo vprašanje, na katero nisem dobil odgovora. Namreč: kje so bili tedaj moški, nemški fantje? Saj punce tam niso bile same? Zakaj ti nemški fantje spolnih nadlegovalcev niso ustavili? Zakaj niso posegli vmes? Zakaj niso preprečili tega verižnega spolnega nadlegovanja?

In dalje: zakaj so fantje »severnoafriškega videza« ravnali tako, kot da bi vedeli oziroma kot da bi jim kdo vnaprej zagotovil, da se jim ne bo nič zgodilo, da ne bo nihče posegel vmes in da jih ne bo nihče ustavil? Ravnali so torej tako, kot da bi jim kdo zagotovil, da je seksistični, spolnonadlegovalski odnos do žensk v tej družbi povsem sprejemljiv.

Tu se – vsaj meni – postavi zelo zanimivo pravno vprašanje: če so sodno preganjali tiste, ki so nemška dekleta spolno nadlegovali, mar ni potem res, da bi morali sodno preganjati tudi tiste, ki so vse to le gledali? Potemtakem tiste, ki so tam zgolj stali in ničesar ukrenili.

Ja, pa še kaj, boste rekli: od kod kar naenkrat to »pravno« vprašanje? Moj odgovor je odločen: iz filma. Verjetno se ga dobro spomnite: Obtoženi (The Accused, 1988). Naj povzamem: Jodie Foster je igrala mladenko, ki gre ponoči ven – v bar, poln mladih fantov. Tam malce pije, malce pleše, malce izziva, s fanti celo malce flirta – in še preden se dobro zave, jo trije fantje že drug za drugim posilijo. Na odprti sceni. Drugi fantje – barske mušice – vse to le gledajo. Posiljevalcev nihče ne ustavi. Nihče ne poseže vmes. Nihče ne skuša tega, kar se dogaja, preprečiti. Nekateri celo navijajo. Kot da bi jim kdo zagotovil, da se jim ne bo nič zgodilo. Kot da je posiljevanje žensk v tej družbi sprejemljivo.

Primer prevzame tožilka (Kelly McGillis), a hitro ugotovi, da bo v tej družbi – in v pravnem sistemu, ustvarjenem po njeni podobi – težko dokazala, da je šlo za posilstvo. Priče bodo rekle, da je fante sama izzivala, da je z njimi flirtala ipd., tako da bo v očeh porote kriva in obtožena ona, ne pa barska drhal. Zato s tremi obtoženimi posiljevalci raje sklene poravnavo: posiljevalci v zameno za priznanje krivde (za »brezvestno ogrožanje«) dobijo le nekaj mesecev zapora.

In tu je trik: ko Jodie Foster – prepričana, da jo je tožilka ne le pustila na cedilu, temveč tudi izdala – ponori, tožilka sklene, da bo tožila tiste, ki so verižno posiljevanje le gledali, ne da bi v zvezi s tem kaj ukrenili. Porota nazadnje presodi: guilty. Ja: krivi! In ironično: obsojeni so na višje zaporne kazni kot posiljevalci.

Še bolj ironično: film Obtoženi je bil posnet po resnični zgodbi, ki se je pet let prej zgodila v New Bedfordu (Massachusetts). Mladenko, ki je v baru kupovala cigarete, so na odprti sceni verižno posilili trije moški – drugi so vse to le gledali. Sodišče je vse obsodilo na visoke zaporne kazni (9 do 12 let), na visoko zaporno kazen je obsodilo celo četrtega, ki je žrtev med posiljevanjem »dražil«, oba gledalca – sicer prav tako obtožena – pa je na koncu vendarle oprostilo.

Film Eksodus je pokazal, da teror ni nujno slepa ulica in da ga lahko odpraviš le s pogajanji, kompromisi in diplomacijo. In navsezadnje: mar ni Eksodus – sicer himna Izraelu – pokazal, kako bi lahko odpravili teror Islamske države?

Film Obtoženi je šel korak naprej in obsodil tudi tiste, ki so posilstvo le gledali. Ne, ni se delal pametnejšega od pravne države – zgolj pokazal je na možnosti, ki jih ima pravna država. Rešil je problem. Velik problem. Kaj storiti s tistimi, ki posilstvo – ali pa spolno nadlegovanje – le gledajo, ni več skrivnost. Rekli boste: že, toda film ni rešil onega drugega problema – kako doseči, da se take reči, kot je posilstvo, ne bi več dogajale? Kar je približno tako, kot da bi vprašali: kako doseči, da se teroristični napadi ne bi več dogajali?

Filmi se vam zahvaljujejo za vprašanje. Imajo namreč odgovor.

Veliki eksodus

Leta 1960 je v dvorane širom po svetu prišla skoraj štiriurna epopeja Eksodus, posneta po huronskem bestsellerju, no, supersellerju, ki ga je Leon Uris objavil dve leti prej, da bi z njim popraznoval desetletnico ustanovitve Izraela. Film, ki je bil tak hit, da so začeli v Izraelu že naslednje leto organizirati 16-dnevne turistične ture po lokacijah, na katerih so ga snemali, se dogaja leta 1947, leto pred ustanovitvijo Izraela, ko je Palestina še pod britansko upravo. Ergo: na eni strani imate Britance, »okupatorsko« upravo Palestine, na drugi strani Arabce (muslimane), ki živijo v Palestini (in med katerimi film – »prvi judovski vestern«, kot so rekli – najde kar nekaj »ekstremistov«, povezanih celo z nekdanjimi nacisti), na tretji pa dve judovski organizaciji, ki se borita za »svobodo« in ki skušata doseči razdelitev Palestine – del naj bi naselili Judje, ki jih skuša Ari Ben Canaan (Paul Newman) s Cipra – na ladji Exodus – prepeljati v Palestino. Ben Canaan – ja, model zanj je bil Jicak Rabin – je vodja judovske organizacije Haganah, ki se za »svobodo« bori s sorazmernimi sredstvi, kar pomeni brez nepotrebnega, samovoljnega ali ekscesnega pobijanja. Ubijajo le v samoobrambi, če naj uporabim ta izraz. Na drugi strani pa je judovska organizacija Irgun, ki se za »svobodo« bori z nesorazmernimi, ekscesnimi sredstvi – s terorjem. V zrak med drugim vrže tudi jeruzalemski hotel King David, v katerem je štab britanske administracije – pri tem terorističnem napadu umre 91 ljudi (»le vojakov«, slišimo v filmu, toda v realnosti so umrli tudi številni civilisti različnih nacionalnosti). Ne brez razloga: pripadniki militantnega Irguna so prepričani, da je mogoče do »svobode« in ustanovitve Izraela, judovske države, priti le s terorizmom. Akiva, vodja Irguna, pravi: »Teror, nasilje, smrt – to so babice, ki svobodne nacije prinašajo na svet.« Brez terorja ni svobode. Irgun pač verjame v inspirativno, transformativno in pogajalsko moč terorja, nasilja in smrti.

Jasno, Britanci imajo obe judovski organizaciji, Haganah in Irgun, za teroristični (Haganah je dejansko itak sodeloval pri načrtovanju terorističnega napada na hotel King David), toda film – posnet pač z distance, ko je bil Izrael že ustanovljen in priznan – privržence obeh organizacij vidi povsem drugače, celo ravno nasprotno: kot borce za svobodo, freedom fighterje, odporniško gibanje. Privrženci Haganaha skušajo do naselitve Judov, razdelitve Palestine in ustanovitve Izraela priti po čim miroljubnejši in čim demokratičnejši poti, po možnosti s pogajanji in diplomacijo, brez nepotrebnega prelivanja krvi – dovolj imajo nasilja in terorja. Privrženci »ekstremističnega« Irguna hočejo natanko to, kar hočejo privrženci Haganaha, potemtakem naselitev Judov, razdelitev Palestine in ustanovitev Izraela, le da pot do tja vidijo v »terorju, nasilju, smrti«. S pogajanji ne prideš daleč. S samomorilskim terorjem prideš precej dlje – celo do konca. Do svobode – do svoje države.

Sloviti film Alžirska bitka so v študijske namene uporabljali vsi, od terorističnih organizacij in gverilskih gibanj do vojsk, latinskoameriških hunt in tajnih služb.

Eksodus je pokazal, da teror deluje, da daje rezultate, da se izplača, pravi Tony Shaw v knjigi Filmski teror (Cinematic Terror). Še več: Eksodus je teror legitimiral. Legitimiral pa je tudi dobro znano logiko: ta, ki je za nekoga terorist, je za drugega borec za svobodo. Ali bolje rečeno: Eksodus je pokazal, kako prideš do svobode in svoje države. Začneš s terorjem. Recimo: razstreliš hotel. Potem začneš na teritorij, ki ga hočeš zase, naseljevati svoje ljudi. Tu imate Jude, ki se z vseh koncev sveta zlivajo v Palestino, kjer skušajo ustanoviti svojo državo. Potem začneš pogajanja, uporabiš diplomacijo. Ja, Haganah. Potem dosežeš razdelitev Palestine. Potem ustanoviš svojo državo. Izrael. In na koncu to državo mednarodna skupnost prizna. Ne nujno vse države (31 držav Izraela še vedno ni priznalo), toda večina. In Britanci zapustijo Palestino. Teror ni več potreben.

Eksodus – ponekod, recimo v Siriji in Egiptu, prepovedan (v Britaniji so ga napadli, češ da glorificira »judovski terorizem«) – je pokazal, da teror ni nujno slepa ulica in da ga lahko odpraviš le s pogajanji, kompromisi in diplomacijo. In navsezadnje: mar ni Eksodus – sicer himna Izraelu (sam roman je bil, pravi Jack G. Shaheen v knjigi Reel Bad Arabs, itak ideja Edwarda Gottlieba, kralja političnega marketinga, ki je hotel okrepiti mednarodno podobo in samopodobo Izraela) – pokazal, kako bi lahko odpravili teror Islamske države? Mar ni tudi Islamska država nenadoma začela uporabljati teror? Še strašnejši, grizlijevski, apokaliptični. Mar tudi Islamska država na teritorij (del Sirije in Iraka), ki ga hoče prevzeti in na njem ustanoviti svojo državo, ne naseljuje svojih ljudi, ki se tja zlivajo z vseh koncev sveta? Mar tudi v Islamski državi ne bi mogli najti zmernega krila, s katerim bi se lahko začeli pogajati? Mar ne bi morala pogajanja – diplomacija – potem pripeljati najprej do razdelitve spornega ozemlja, potem do ustanovitve Islamske države in na koncu do mednarodnega priznanja Islamske države? Jasno, Islamske države ne bi priznale vse države, toda priznalo bi jo ravno dovolj držav, da bi teror pojenjal – in zlagoma izginil. Pač v skladu s »scenarijem« Eksodusa.

Resnične laži

Toda oblasti tu pri nas, na Zahodu, počnejo ravno nasprotno. Po eni strani nas, kot dobro vidite, strašijo s terorjem Islamske države: meje je treba zapreti, priseljevanje muslimanov je treba ustaviti (nikoli ne veš, kateri je terorist), sprejeti je treba robustne protiteroristične zakonodaje (stroge zakone o tujcih, azilu, priseljevanju ipd.), varnosti je treba dati prednost pred svobodo. Barbari so pred vrati! Ne, so že tu! Pariz! Bruselj! Nica! Berlin! Še malo, pa nas bodo vse vrgli v zrak!

Po drugi strani pa nas prepričujejo, da je mogoče teror odpraviti le na en način: z droni, letalskimi bombardiranji in vojaškimi ofenzivami ga je treba zgrabiti pri korenu, na teritoriju Islamske države, in ga izkoreniniti, iztrebiti, izničiti. Češ: to je recept! To vedno vžge! Pošlješ specialiste, junaške supermane, ja, superjunake, pa vse uredijo in počistijo! In terorja ni več. Sprhni. In izgine. Kot Keyser Soze. »In že ga ni več.« Aja? In kje natanko to vžge? V Eksodusu že ne. V filmu Michael Collins (1996), ki je pokazal, kako so se Irci leta 1922 znebili britanske okupacije, tudi ne. Teror – via IRA – je bogato obrodil: pogajanja, odhod Britancev, osamosvojitev in mednarodno priznanje Irske. Teroristi so se vedno voljni pogajati. Ko se začnejo pogajati, so terorju šteti dnevi.

Kapitalizma ne moreš obglaviti, ker nima glave. Šefi stalno odhajajo in umirajo, toda kapitalizem zaradi tega ne propade. Podobno je v teroristični mreži: vsi so nadomestljivi.

Tako je tudi v sloviti Alžirski bitki (La battaglia di Algeri, 1966), ki so jo v študijske namene uporabljali vsi, od terorističnih organizacij (Baader-Meinhof, Weather Underground, IRA) in gverilskih gibanj (Črni panterji, Tamilski tigri, PLO, »2. junij«) do vojsk (izraelska, ameriška), latinskoameriških hunt (argentinska) in tajnih služb (FBI), saj je pokazala, kako je Nacionalna osvobodilna fronta iz Alžirije pregnala Francoze. Nacionalna osvobodilna fronta najprej lep čas seje teror (ženske nastavljajo bombe, najstniki streljajo vojake, mladeniča rešilni avto prelevita v samomorilski avtomobil bombo ipd.), tako da imajo Francozi njene pripadnike za teroriste, toda teror na koncu rezultira v pogajanjih, odhodu Francozov ter osamosvojitvi in mednarodnem priznanju Alžirije. Teror je upravičen – in nujen. Ja, Francozi v Alžirijo pošljejo superjunaka, genialnega polkovnika Mathieuja, vendar ta terorja ne more ustaviti – niti tortura mu ne pomaga. Pa je specialist.

Kje pa potem vžge ta edini zveličavni način odprave terorja, ki ga oznanja Zahod? Točno: v holivudskih filmih, kot so Umri pokončno (Die Hard, 1988) in številna nadaljevanja, Resnične laži (True Lies, 1994), Kritična točka (Executive Decision, 1996), Črna nedelja (Black Sunday, 1977), Potnik 57 (Passenger 57, 1992), Oblegani (Under Siege, 1992), Obsedno stanje (The Siege, 1998), Mirovnik (The Peacemaker, 1997) ter kakopak Delta Force (1986) in drugi protiteroristični, islamofobični akcijski filmi, ki jih je produciral izraelski duet Golan/Globus (Cannon), recimo Ameriški nindža 4 (American Ninja 4, 1991). Ko se pojavijo teroristi, praviloma kakopak islamisti (rekoč: »Grešni svet je treba uničiti, da bi ga lahko ponovno zgradili!«), in zagrozijo z apokalipso (v Kritični točki hočejo recimo razstreliti kompletno ameriško vzhodno obalo in eksterminirati 40 milijonov ljudi, kar je precej več kot v nadaljevanju Obleganih, kjer kanijo teroristi biokemično odpihniti »le« tri milijone ljudi), nadnje pošljejo genialne, testosteronske, bondovsko-rambovske posameznike, sodobne verzije Johna Wayna, seksi bogove, ki opravijo z njimi – brez milosti. Vse pobijejo. Ni človeka – ni problema! Teror izgine. Izkoreninili so ga. Iztrebili. In potem vsi živijo srečno do konca svojih dni. »Yippee-ki-yay, motherfucker!«

Za te filme pravijo, da so anticipirali teroristični napad na Svetovni trgovinski center in Pentagon, toda še bolj so anticipirali nekaj drugega: javno percepcijo terorja. Ne pozabite: George W. Bush in njegovi so po 11. septembru 2001 vztrajno zagotavljali, da so teroristi iracionalne pošasti, ki so Ameriko napadle brez razloga, ali kot so rekli – napadli so nas, ker so Zlo, ker utelešajo ideologijo sovraštva in »kulta smrti«, ker poznajo le jezik nasilja, ker so norci, bolniki, sadisti, fanatiki, sociopati in rojeni morilci.

Njihovo videnje teroristov je še najbližje oni orjaški, groteskni in brezoblični pošasti, ki v šokerju Pošastno (Cloverfield, 2008) razsuje New York – nihče ne ve, zakaj, nihče ne ve, kdo ali kaj je to, nihče ne ve, kaj hoče, nihče ne ve, od kod prihaja. Vse počne brez razloga. Zgodovine nima. Psihologije, morale in duše tudi ne. Obstaja le zato, da uničuje in pobija – da torej seje teror, nasilje in smrt. Terorist, kot ga vidi die-hard Zahod, ki potem oznani: Pobili jih bomo, zbombardirali in poslali v kameno dobo, pa terorja ne bo več! Bušiji niso govorili tako, kot da citirajo Eksodus, temveč tako, kot da citirajo Resnične laži, Kritično točko in Delta Force – oh, in Ameriškega nindžo 4. Ko začnejo oblasti enkrat citirati in imitirati Ameriškega nindžo 4, potem se lahko svet le iztiri. Sranje je neizbežno.

No, če bi si zahodne oblasti, z Bushem, Obamo, Trumpom in Brusljem vred, ogledale francoski film Killer Kid (1994), indijsko Teroristko (Theeviravaathi: The Terrorist, 1998) ali pa še posebej briljantni palestinski film Paradiž zdaj (Paradise Now, 2005), bi videle, da tiste, ki se odločijo za samomorilsko »mučeniško« samorazstrelitev, žene – pravi Shaw – »kompleksen razpon emocij in razlogov, tako kompleksen, da ga filmski medij sploh ne more ustrezno upodobiti«. Ali bolje rečeno: emocije in razlogi, ki ženejo v samomorilski teroristični napad, niso le onstran politike, temveč tudi onstran filma. Še film jih lahko le poenostavi – kaj šele politika. Politika jih celo tako zelo poenostavi, da jih film Paradiž zdaj sploh ne bi prepoznal – mlada Palestinca, ki se javita za »mučeniško« dejanje, nista niti verska fanatika niti psihopata (v mošejo ne hodita, besede »džihad« ne izgovorita), kaj šele utelešenji kakega univerzalnega Zla, le represivno, depresivno, enolično, ponižujoče, zadušljivo življenje v bednem begunskem taborišču se jima zdi tako brezupno, neznosno, absurdno in nesmiselno, da se ga preprosto naveličata, navsezadnje, Izrael ne okupira le njune zemlje, temveč tudi njuno notranjost. »Raje imam paradiž v svoji glavi kot pa življenje v tem peklu.« Toda nista avtomata. Uro sprožita sama. »Izraelci so svet in sebe prepričali, da so žrtve. Če so prevzeli vlogi zatiralca in žrtve, potem mi ne preostane drugega, kot da sem žrtev in obenem tudi morilec.«

In ko ju gledate, se zdi, kot da hočeta reči: Zakaj sva midva tu, Slovenci pa se imajo tako fajn? Mar nama ne bi bilo bolje v Sloveniji? Toda tja ne moreva! Obsojena sva na življenje brez možnosti – na smrt! Eden izmed njiju pravi, da je šel v kino le enkrat v življenju – zato, da bi ga zažgal. Potem se vkrca na avtobus – v mučeniški opremi. Zakon o tujcih, kakršnega je spisala Slovenija, mu bo preprečil, da bi se samorazstrelil v Sloveniji. Pa še kaj! Zakoni o tujcih so le še dodatni kamenčki v mozaiku obupa, ki ga sili v samorazstrelitev na tistem izraelskem avtobusu.

Evropa jeseni

Nič, zahodne oblasti so mentalno še vedno na ravni prvega protiterorističnega filma v zgodovini, štiriminutne Eksekucije Leona Czolgosza (Execution of Czolgosz with Panorama of Auburn Prison), v kateri je Edwin S. Porter leta 1901 prikazal – jasno, igrano – eksekucijo ultimativnega terorista, anarhista Leona Czolgosza, ki je ustrelil – in ubil – ameriškega predsednika Williama McKinleyja. Ne izvemo, kdo je bil Czolgosz, za kaj mu je šlo, za kaj se je boril in zakaj je ustrelil ameriškega predsednika, ne, o njegovi politiki in ozadju terorja ne izvemo ničesar – izvemo le, da mora terorist umreti. In potem terorja ni več. Izgine. Sprhni.

Toda holivudski spektakli že kar sami najbolje osmešijo to, kar oznanjajo. Recimo: v filmu Umri pokončno genialni superjunak – John McClane (Bruce Willis), remiks Jamesa Bonda, Ramba in Jezusa Kristusa – odpihne teroriste, toda s tem terorja ne odpravi. Če bi ga, potem film ne bi dobil še štirih nadaljevanj. V drugem New York terorizira Simon Gruber (Jeremy Irons), brat Hansa Gruberja (Alan Rickman), terorista, ki ga je superjunaški McClane likvidiral v prvem delu. Ne, teror ne sprhni. Ravno nasprotno: spodvije se v spiralo, tako da dobiva nove in nove sequele. Film oznanja »superjunaško« odpravo terorja, prikimava pa »diplomatski« odpravi terorja. Spomnite se le, koliko terorističnih napadov je preprečil genialni in superjunaški Jack Bauer (Kiefer Sutherland) v TV-seriji 24. Sporočilo je bilo jasno: ko pobiješ teroriste, pridejo novi teroristi.

Bolj ko zahodne sile s svojim »superjunaškim« odpravljanjem terorja pornificirajo globalni politični teater (v času, ko si lahko varnost privoščijo le še elite, je to res norčevanje iz 99 odstotkov), bolj Islamska država na to pornifikacijo odgovarja s hiperpornifikacijo: s snuffom – s stiliziranimi in estetiziranimi posnetki grizlijevskih eksekucij. Plus: teroristične napade zrežira tako, da so vedno lahko posneti – in takoj predvajani, youtubizirani, viralno razširjani, konzumirani. Ker pa je nadaljevalka Al Kaide, ki je napad na Svetovni trgovinski center prelevila v odlično koreografirani in spektakularni entertainment, medijski dogodek, performans, je teror tudi sama prelevila v entertainment, tako kot je Zahod v entertainment prelevil svoj teror – napad na Irak, ki je sprožil Islamsko državo.

Zahodne sile, ki mislijo, da bodo terorizem iztrebile s »superjunaškimi« akcijami (s fašistoidnim kultom akcije, če hočete), še najbolj spominjajo na evropske teroristične organizacije (Rdeče brigade, Baader-Meinhof), ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja mislile, da je mogoče tok zgodovine spremeniti z norim, sunkovitim, šokantnim terorističnim dejanjem, toda revolucija ne pride kot jutro po neprespani noči. Kakor je opozoril Umberto Eco, so evropski teroristi mislili, da bodo zadeli srce sistema, srce multinacionalnega kapitalizma, toda kapitalizem nima niti srca niti centra, saj temelji na tem, da so vsi nadomestljivi. Čisto vsi – z direktorji in industrialci vred. Likvidiraš enega, pride drugi. Kapitalizma ne moreš obglaviti, ker nima glave. Ni šefa kapitalizma. Niti predsednika kapitalizma. Šefi stalno odhajajo in umirajo, toda kapitalizem zaradi tega ne propade.

Podobno je v teroristični mreži: vsi so nadomestljivi. Likvidiraš enega šefa, pride drugi. Samo pomislite, koliko borcev in vodij Islamske države so že likvidirali, pa zaradi tega ni propadla. Kapitalizem ni svetovni nazor niti gibanje, temveč taktika – tako kot terorizem. Kapitalizem je organiziran kot teror. In obratno: zlom evropskega terorizma, ki so ga zelo dobro biografirali Klugejev Močni Ferdinand (Der starke Ferdinand, 1976), Drugo prebujenje Christe Klages (Das zweite Erwachen der Christa Klages, 1978) Margarethe von Trotta, omnibus Nemčija jeseni (Deutschland im Herbst, 1978) in Fassbinderjeva Tretja generacija (Die dritte Generation, 1979), je bil popolna afirmacija kapitalizma – pokončati ga ne more niti teror! Niti atentati! Niti bombe! Nič čudnega, da se v Tretji generaciji izkaže, da je magnat, mednarodni trgovec z računalniško opremo za nadzorovanje, ki ga ugrabi teroristična celica (karnevalska verzija skupine Baader-Mainhof), v resnici skrivni financer te teroristične celice. Kapitalist potrebuje teroriste. Več ko je terorja, večje je povpraševanje po računalniški opremi za nadzorovanje. Več ko je terorja, bolje gre kapitalizmu.

Imate probleme? Najemite si terorista. Probleme boste resda še imeli, toda imeli boste terorista.