Bučko

za +

Otroci nas gledajo.

Takoj za genialno Rdečo želvo je v Kinodvor priletel še briljantni Bučko, kar pa ne preseneča – itak bi ju lahko vrteli na double-billu. Rdeča želva je animirani film o moškem, ki ostane sam na otoku, Bučko pa je animirani film o 9-letnem dečku (krompirjaste glave, modrih oči in las), ki ostane sam med ljudmi. Ko mama, ki se je fiksala s pivom in telenovelami, umre, pristane v sirotišnici, outsider med outsiderji, izgubljenec med izgubljenimi otroci džankijev, morilcev, samomorilcev, pedofilov, maničnih depresivcev, kriminalcev, ločencev in deportirancev, toda ko gledamo, kako se prebija skozi melanholični mrak tesnobe, nestrpnosti, posmehovanj, šikan in testov, si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali: bi mu bilo kaj lažje, če bi ostal z mamo, zapito fenico telenovel, kakršno smo videli v Rekvijemu za sanje?

Bučko sporoča troje. Prvič, otroci se rojevajo v krut, nasilen svet – nasilje je sistemsko. Drugič, nekaterim staršem je treba otroke preprosto vzeti. In tretjič, le preboj skozi mrak lahko otroka pripravi na življenje v mračnem svetu. Bučko je zamišljen, krut, antiotročji, toda otroke – svojo publiko – spoštuje bolj kot holivudske animacije. (Kinobalon)