24 tednov

za

Srečni dogodek.

Kaj je srečni dogodek – porod ali splav? Vprašanje splava je vendarle malce kompleksnejše. Navsezadnje: tako kot ženske, ki so pro-life, splavljajo, ženske, ki so pro-choice, rojevajo. Fundamentalisti, prepričani, da ženske splavljajo za šport, tako rekoč konceptualno, in perverzno obsedeni z obvladovanjem ženske, njenega telesa in reprodukcije, bi rekli: zagovorniki splava vedno najdejo skrajne, ekstremne, absurdne primere, s katerimi argumentirajo splav! Čakajte, da vidijo nemški film 24 tednov: njihove molitve bi ob dilemah Astrid Lorenz (Julia Jentch), stand-up komičarke, in njenega partnerja (Bjarne Mädel), ki izvesta, da se jima bo rodil otrok s hudim Downovim sindromom (in hudo srčno okvaro), zvenele res nestrokovno.

Film 24 tednov, prava študija nelagodja, ki ne preskoči nobenega kliničnega aspekta splava, je hvalnica ženski pravici do izbire, a ne skriva, da je ta izbira mučna, težka, agonična, obupna, niti malo ideološka. Še več: ta odločitev je tako kompleksno intimna, da jo lahko kvalificirano, legitimno in informirano sprejme le ženska, ki jo zadeva, ne pa oglaševalski biro krščanske desnice, ki se ji zdi kompleksnost vedno ekstremna in absurdna. Splav je zlo – življenje je čudež. Toda spoštovanje človeškega življenja, na katerega tako sveto prisega krščanska desnica, postane nespoštovanje, demoniziranje in kriminaliziranje ženskega življenja. In Bog, ki je Abrahamu ukazal, naj ubije svojega sina, bi imel o tem ločeno mnenje. (Cankarjev dom)