Wiley: Godfather

+ + + +

Med velikimi, pompoznimi naslovi v lanskem glasbenem tisku je bil tudi ta, da je bilo leto 2016 leto vrnitve grima, britanskega avtohtonega (uličnega) sloga emsijanja. Gre za slog, na katerega sta ključno vplivala tradicija jamajških zvočnih sistemov (ki je na Otok s priseljenci prišla zgodaj, že v šestdesetih letih) in sodobni ameriški rap. Razvil se je neposredno iz jungla in garagea. Grime so lani v ospredje, na naslovnice, lestvice in svetovne odre ponovno postavila imena, kot so Skepta, JME in Stormzy. A s pomembnim premikom. Pred desetletjem so prvaki grima, med katerimi sta izstopala Dizzee Rascal in Wiley, na vrhuncu popularnosti preskočili v bolj plesne, prijazne pop obrazce. Lani ni bilo tako. Grime se je s svojo surovostjo prebil v pop, in to brez prilagajanja.

Prvoborec Wiley se lanskemu prerodu ni pridružil. Za konec poletja je sicer napovedal album, a ga je mesec pred izidom vrgel v smeti. Zakaj? Sporočil je samo, da vse skupaj »nima smisla«. To niti ni bilo tako nepričakovano, saj velja za enega najbolj muhastih emsijev na Otoku. V preteklosti je pogosto odpovedoval koncerte, intervjuje in sodelovanja. Zanimivo, pred kratkim naj bi bil zavrnil tudi 700 tisočakov za nastop v britanskem resničnostnem šovu Big Brother.

Wiley je sicer boter grima. Godfather ali po naše Boter, kot se glasi naslov njegove nove plošče, ki smo jo ravnokar dočakali s polletnim odlogom, torej ni pretenciozno samopotrjevanje. Naziv so mu dali drugi, saj gre za nespornega pionirja, ki se je kalil na piratskih radiih že v devetdesetih letih, občutno je pomagal pri preboju drugih izvajalcev, ustanovil je tudi prvi grimarski superkolektiv Roll Deep. Sam se je vzdevka dolga leta pravzaprav otepal in pred kratkim se je pošalil, da si ga nihče ne želi. Vsi bi radi bili kralji, vodje, naziv boter naj bi namigoval na nekoga, katerega čas je že mimo.

Toda Wiley, ki se bliža štiridesetemu rojstnemu dnevu, je našel motivacijo za še en dolgometražni podvig. Napovedal je, da je Godfather njegov zadnji grime album. Tako tudi zveni. Zavzeto, skoncentrirano, brez heca. Zveni surovo in nerazredčeno. Klasičen grime, zvok izpred desetih, petnajstih let. Je plošča klubskih udarcev in čistega bahaštva, a utemeljenega. Je zadnje dejanje v dolgoletni karieri izvajalca, ki je morda naredil največ za popularizacijo žanra, vendar ni del trenutne renesanse in se tja tudi ne sili. Pravi, da je čas za novo generacijo. Zato na plošči Godfather gostuje kar nekaj emsijev sodobne prve lige, Devlin, JME, Frisco, Flowdan, Skepta ...

Wiley se »poslavlja« z ortodoksnim šusom, s skupkom bangerjev, brez prostora za dihanje, raziskovanje ali šalo. Brez koncepta ali albumske dramaturgije. Brez starčevskega pametovanja ali svobode interpretacije. Z albumom Godfather le potrdi, kar smo že vedeli: da še zmeraj zna. Odločno.