Monika Maron: Animal triste

+ + + +

Post coitum

Čeprav pravi pregovor, da »posle nema kajanja«, je roman nemške pripovednice ravno zgodba o takšni globoki otožnosti. Kot beckettovski junaki, ki govorijo iz čudno brezčasne lege, slabega približka večnosti, je tudi pripovedovalka dezorientirana, ne ve, koliko je zares stara, niti kako dolgo je zveza s Franzem trajala, ne koliko je minilo od njenega konca. Ker se je takrat, ko se je zveza končala, čas zanjo ustavil.

Ne pa tudi spomini. Pravzaprav je spomin na odnos močnejši od tistih na mladostne zaljubljenosti po vojni, močnejši od spomina na zakon – mož je očitno odšel, morda ga je celo odgnala, hči je nekje daleč v tujini. Spomin na Franza je edino, kar prebavlja in melje vse dni. Od tistega trenutka pred brahiozavrom, ko je srečala mravljeslovca z Zahoda, ki je prišel racionalizirat (privatizirat) »njen« muzej in je razumel, kot ona ves čas, da je zaver preprosto lep. Neimenovana ima očitno talent za davno umrle stvari, zveza s Franzem je podoben relikt kot okostje izumrlega reptila.

Animal triste je roman z obratom. Tik do konca spremljamo zgodbo ženske, ki se je zataknila, travmatična prekinitev odnosa je pretrgala tudi z vsem od prej. Saj ne, da se ne spominja, kako so recimo pravičniško ugrabili psa, ali tesnobe ob newyorškem mestnem vrvežu, ko se je namenila obiskati odtise aviozavra v Ameriki. Saj ne, da se ne spomni, kako je šla k ljubimčevi ženi, katero je že prej zasledovala, ali kako je telefonarila po hotelih, ko sta šla onadva na Hadrijanov zid. Vendar kot da so to le drobne epizode, očiščene vsakršne njene krivde, kot da so zalezovanje in scene, popisane skozi vatasto in otopelo vseenost, normalne postaje na poti takšne strašne in nepreklicne ljubezni. Vmes je nekaj ostrih o kriminalni bandi, ki se je združila z nekimi drugimi rdečimi kriminalci in postavila Zid ter s tem morda preprečila, da bi Franza spoznala prej in bi imela daljši in polnejši odnos, ne pa da tista siva drobna miš, ki jo je poročil ...

Drugače od ljubezenskih romanov, kjer strast pulzira in premaguje vse ovire, kjer gre za mešanje sokov in hormonalno povzročeno vznesenost, Maronova piše iz nepreklicno izločene lege. Z dovolj zadrževanja in pripovedovalkinega (samo) zavajanja, da nam uspe roman na koncu razumeti kot poslednjo terapijo. Ustavljeni čas lahko spet steče – prijazna smrt, predolgo se ne mudi, bi rekel Pesnik.

Ob ljubezenski razsežnosti je močno poudarjena tudi zgodovinska. Nemška ločitev, zaprta sistema, ki sta onemogočala normalno cirkulacijo, Zid kot motnja in znak ideološkega razkola: ona zrasla ob himnah Stalinu, on ob verskih zimzelenih. Dobro zadrževana, skozi filter bolečine in izgube povedana ljubezenska zgodba na zanimivo zakoličenem zgodovinskem terenu.