Héctor García (Kirai) in Francesc Miralles: Ikigaj

+ + +

Iz Japonske že dolgo ni prišel pojem, ki bi ga Zahod posvojil. Se bo morebiti prijel ikigaj – japonska umetnost življenja?

Avtorja sta odšla v deželo, kjer živi največ stoletnikov, da bi odkrila skrivnost njihove čilosti. Pred desetletji je bil to Kavkaz s skrivnostnim napitkom kefir, v zadnjem desetletju mediteranski stil življenja, še posebej francoski joie de vivre v podobi rdečega vina, oljčnega olja in obedov s prijatelji, ki menda znižuje raven holesterola in odganja bolezni srca. Na otoku Okinava je drugače, saj je zadovoljstvo skrito v drobcih, kar spominja na logoterapijo legendarnega psihiatra Viktorja Frankla. Seveda nekaj pomeni tudi hrana z antioksidanti, a ključno je veselje v drobnih ritualih. Česarkoli se tam človek loti, najsi bo pomenek s sosedom, priprava kosila iz vrtne zelenjave ali pa pešačenje do sosednjega kraja, v ničemer ne bo videl nadležne rutine, ampak svoje polno poslanstvo. Ideja, ki je za potrošniški svet šokantna.

Predpostavlja namreč, da si veselje najdeš sam, ne da bi izviralo iz lastnine pravkar kupljenih reči. K temu spada kajpak tudi avtonomija od računalnika in spleta, zlasti multiplega angažmaja, ki postavlja kot sposobnost početi več stvari hkrati. Postaviš si torej hkrati eno samo nalogo in jo skušaš čim bolj polno opraviti. Marksisti bi seveda dvignili obrvi, češ, to je ideologija, ki delavski razred napravi spokojen in povsem zadovoljen z mezdami, ki jih dobi. Niti ne, ikigaj uči odpornosti, ki temelji na montaignovskem reku: ne stavi vsega na enega konja, saj tako lahko izgubiš vse. Zatorej si je omisliti več poklicev, več zanimanj, tudi več partnerjev. Seveda avtorja te radikalne izpeljave ne naredita, tudi japonski modrosti življenja ne sledita kot taki, temveč le njene delce prestavljata v učbenik zdravega življenja. Preveč preprosto.