Sneg, teran in rokenrol

Maja Novak

27. 1. 2017  |  Mladina 4  |  Ihta

Gospod župan, drugače kot neki moj sokolumnist iz Mladine, tisti s presežkom klicajev, vas do zdaj še nisem grajala, tokrat pa vas bom. Vaša Ljubljana, najlepše mesto na svetu, je vse od petka, 13. januarja, ko je zapadel pičel ducat centimetrov snega, videti kot zakoten romunski trg iz časov Ceausescujevega režima. Ker nihče ni pravočasno skidal pločnikov. Someščani mi pravijo, da vam plačujejo komunalni prispevek, zato jim na misel ne pride, da bi poleg tega, da segajo v žep, segali še po lopati; torej si utrejo gaz iz svoje spalnice do točke, kjer zjutraj omahnejo v avto, vse drugo pa so zaledeneli hribčki in doline. Lepo prosim, ali lahko ukrenete kaj, da bodo ljubljanski pločniki prihodnjo zimo prehodni tudi za nas stare mamke, ki nas bi – osteoporoza, saj veste – če bi nam na vsej tej snežni radosti spodrsnilo, po padcu lahko samo še pometli na smetišnico?

No ja. Saj v resnici niste vi krivi, če polnokrvni Slovenci ne moremo vihteti pristne slovenske lopate z nacionalnim poreklom, ker imamo preveč dela sami s sabo. Ena taka egocentričnost je vmes. Pa modrovanje o višjih šentflorjanskih vrednotah nam krade čas, na primer skrb za teran, ki ga ne damo. Tako zelo ga ne damo, da so bile novinarske izjave in izlivi čustev tistih »navadnih« občanov, ki jih je kdo kaj vprašal, v minulih dneh obarvani z zelo grdim militarizmom.

A kako si bomo oprtali puške v boju proti zlobnim Hrvatom, če je že taka lopata za sneg pretežko breme za naše razvajene ročice? Samo predstavljajte si: z mitraljezom in minometom bo treba na poti skozi Slovenijo ustaviti avstrijskega penzionista, da ne bi prispel do svoje dopustniške postojanke v Crikvenici ali na Hvaru ter tako obogatil naših sovragov, potem pa bo borca, odgovornega za vse to orožje, popadla sebična lenoba, rekel bo: »Ah, saj se mi ne da,« in bo pustil vse skupaj ter šel raje gledat prenos rokometne tekme. Zaman bo ves trud rumenih in nacionalnih medijev ter forumskih modrecev, da bi naščuvali narod za nov izbruh prenapetega nacionalizma ter šovinističnega podpihovanja sovraštva, kakršnima Angleži rečejo jingo, vse parole o hudobcih, ki nam hočejo ukrasti naše žlahtno vino, bodo zaman, zmagal bo egoizem, in tako vam povem: to bo daleč najboljše.

Ker res ne vem, zakaj bi morala prelivati kri – niti to mi ni jasno, zakaj bi morala prelivati tiskarsko črnilo – za blagovno znamko. (Mimogrede: kot zapriseženo pivko piva me zanima, zakaj nihče ni povzdignil glasu, ko je Union in Laško kupil tuji Heineken, ne takrat, ko so tajkuni in »pošteni« kapitalisti prodali, pokradli ali uničili večino drugih slovenskih blagovnih znamk. Seveda pa vsi ti podjetni možje niso bili naši dežurni državni sovražniki, kot so Hrvati.) Boj za slovenske blagovne znamke znotraj mehanizma EU je naloga politikov (veseli me spoznanje, da je vsaj eden, to se pravi Dejan Židan, pri tem nepričakovano pokazal nekaj poguma), za to plačujemo politike, da se borijo za nas, nam pa se zares ni treba zgrinjati na spletnih forumih in pod vaško lipo, da bi mahali s pestmi in govoričili o tem, kaj grdega je treba storiti našim najbližjim sosedom.

Ker gre, ponavljam, samo za blagovno znamko. Ta pa je v celoti domislica kapitalizma. Ljudje so svojčas točno določeno vino kupovali zato, ker je bilo boljše od drugih. Po zaslugi kapitalizma vino, fancy ure, fancy avtomobile, fancy cunje in vse drugo kupujejo zato, ker ima vse našteto ime in priimek. Ime in oglaševanje sta pomembnejši od kakovosti – ko bi bila posredi samo kakovost, se našim vinogradnikom ne bi bilo treba bati ne črnega vraga ne zarot iluminatov, toliko pa celo kot pivka piva o našem teranu že vem. Ampak posredi je blagovna znamka, natančneje, želja Hrvatov, da bi pridelovali ter prodajali nekaj, kar pridelujemo in prodajamo že mi.

Konkurenca bi radi bili. In? Mar ni konkurenca sveta beseda kapitalizma? Tisto, kar poganja ta čudoviti, edini zveličavni svet neoliberalizma naprej? Konkurenca ni nekaj grdega, nas učijo, konkurenca je poslovni izziv. Še bolje delaj, še bolje trži, pa bo. Je že res, da bodo Hrvati, če se jim bo res posrečilo na steklenice napisati čarobno besedo »teran«, pred 900 Slovencev, ki si v potu svojega obraza služijo kruh z vinogradništvom, postavili malone prenesramen izziv, ampak morda tarča našega besa ne bi smeli biti malce preveč podjetni sosedje, morda bi morala biti tarča našega besa globalna gospodarska ureditev, ki ni pravična, ker ime postavlja pred kakovost.

Upor proti kapitalizmu bi bil vsekakor produktivnejši od forumskih, medijskih in Erjavčevih groženj nekemu narodu, katerega velika večina je docela normalna in nam noče nič žalega. Ampak poglejmo stvar še z enega zornega kota. Svojčas sem pisala romane. Ko bi mi kdo ukradel nekaj najboljših odstavkov iz najboljšega romana (tebi, dragi bralec, prepuščam presojo, kateri je to) in jih objavil v svojem, bi seveda pobesnela. Ko bi kdo poskušal objaviti svoje literarno skrpucalo pod imenom in naslovom: Maja Novak, (vstavi ime mojega najboljšega romana), bi ga kajpada tožila. Ne bi mu grozila s smrtjo, niti na rumenih forumih ne. Nikakor pa ne bi smela preprečevati drugim pisateljem pisanja romanov, da bi se moj bolje prodajal. Ni mi povsem jasno, ali poskušajo Hrvati storiti prvo, drugo ali tretje, o tem naj upoštevajoč pritožbe naših politikov razsojajo v Bruslju (saj smo prav zato rinili podenj, mar ne?), ampak morda bi se za kavarniškim šankom kazalo o tem pogovarjati nekoliko mirneje, kot od nas hočejo medijski in forumski jingoisti. (Pa oprostite za skovanko.) Mirno kri in čiste gate, bi rekel Švejk, pa glava naj razmišlja namesto spodnje polovice telesa.