Hanif Kureishi: Zadnja beseda

Podoba roke, ki riše roko

»Resnica je, da je vse, česar si resnično želimo, prepovedano, nemoralno ali nezdravo, če imamo srečo, pa vse troje naenkrat,« se ugotovitve starejšega kolega pisatelja spomni njegov biograf Henry, medtem ko v hotelu leži med pisateljevo oskrbnico in njeno prijateljico.

Poslan z nalogo, da bi starega čim bolj razgalil, da bi našel v njegovi biografiji stvari, ki bi knjigo prodajale in mu omogočile lep uvod v kariero, ki jo je nekoliko odškrnila Nehrujeva biografija, samo tista povsem iz papirjev in brez prisotnosti veličine, počne pravzaprav enake stvari, po kakršnih vrta in se mu zdijo sporne. In bi knjigo naredile razvpito in prodajno uspešno. Še več, v dvomljivo zapeljevanje starega nagovori in pošlje svojo nosečo zaročenko. Ta se mu nastavlja enako koketno, kot sam dopušča, da mu o potrebah ostarelega in prezrtega telesa govori pisateljeva trenutna žena ali da ga njegova bivša ljubica, medtem ko mu govori o svinjarijah in promiskuiteti, ki jima je stari zapadal, ošlatava.

Kureishi si spet izbere pisatelja, ki pride v center, v Anglijo, iz kolonialnega sveta. Sam pakistanskega rodu se je pri portretirancu, preberemo, zgledoval pri Indijcu V. S. Naipaulu. Vse zato, da bi prikazal perverzno zavozlanost založnikov, ki živijo od škandalov, potrebe pisateljev, da bi jih poznali in brali, čeprav zraven razgaljali, saj to prodaja njihova dela, in vlogo malih povzpetnikov, ki se hranijo z literarnimi kadavri in ljubezensko mrhovino. Henry, najbolje vzgojen, zato tudi najprimernejši med enakimi, je samo ena od treh vpletenih strani, si lahko mislimo, kakšni packi so šele drugi: pisatelj potrebuje publiciteto, založnik prodajno uspešnico, vsi so zategnjeni v vse bolj rumenjaško razumevanje literature. Ki poskuša kot čebulo olupiti pisateljski jaz in – morebiti, ne pa vedno – pokazati, iz katerih plasti je sestavljen genij, kje nastaja unikatno videnje sveta, kje smisel za zaostrenost jezika in kje pogum. Pozitivizem, kakršnega je včasih gojila literarna veda, po svoje, le zelo rumeno obarvan.

Kureishi govori o istih zadevah kot roman Romana Rozine Zločin in kazen, samo v bolj globalnem kontekstu, pri Rozini imamo opraviti z majhnim in še bolj perverzno prepletenim knjižnim trgom. Roman strukturno spominja na Fowlesov Stolp iz ebenovine, tam mlajši pisec sreča potentnega starejšega in se ustraši; tokrat stari svojega biografa popolnoma izkoristi in mu nastavi zrcalo, njuno srečanje je obojestransko vampirsko izsesavanje.

Kureishi je neusmiljen in oster, kot vedno, mamil in spolnih praks je manj kakor v zadnjih zbirkah kratkih zgodb in pretežni del romana je podeželsko spravljiv, s kakšnim občasnim čustvenim izsiljevanjem in razbijanjem porcelana, ki pa je kljub občasnim dramatičnostim popisano hladno in nevpleteno.