Ines Unetič: Kultura vrtov: oblikovane zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja

+ + + +

Zgodovina mesta skozi parke, gaje, vrtove in drevorede.

Trpka knjiga, ki govori o zelenih paradižih, za katerimi je ostal samo spomin. Turjaški grofje si v 17. stoletju omislijo viseče vrtove z limonovci, stoletje kasneje baron Zois podre del mestnega obzidja, vendar na tistem mestu ne postavi palače, temveč posadi 2500 dreves, ki segajo od Rimske ceste do Prešernove, potem pa svoje vrtove v duhu francoske revolucije odpre za javnost. Ko se leta 1790 v mestu ustavi princesa Elizabeta, si kot najlepši trenutek izbere sprehod po Zoisovem drevoredu.

Na brežinah Ljubljanice, kjer danes po lokalih posedajo turisti, so se meščani zbirali v milih sencah hrastov in trepetlik. Grof Lamberg, ki je na debelo služil z obnavljanjem cest po cesarstvu, je ob Cekinovem gradu zasadil baročni vrt, guverner Lattermann si je po idejah francoske uprave omislil 20 metrov širok drevored z akacijami v vrstah in topoli v rondojih, pl. Schellenburg pa je spretno kupil Auerspergov, Eggenbergov in Fabijančičev vrt ter jih izročil uršulinkam, te pa so jih preoblikovale v mogočni samostanski vrt.

Doba torej, ko so bili vrtovi veličastnejši od zgradb. Vendar avtorica ne popisuje le mestne zgodovine, temveč jo vpne v širšo evropsko tradicijo z renesančnimi, manierističnimi, baročnimi in rokokojskimi parki, ki so utelešali geometrijske ploskve, jim dodajali izjemnosti in nenavadnosti, kipe, labirinte, boskette ter vodne motive. Ob posameznih vrtovih pa se vpraša, od kod so nastali, in tako brska po hortikulturnih knjigah, ki so jih hranili v palačah.

Delo, ki oživlja pozabljeno zgodovino in prinaša stvarni okvir, skozi katerega je Ljubljana danes le betonsko-asfaltna džungla.