Predrag Matvejević (1932–2017)

Bil je daleč najbolj prevajani sodobni pisatelj iz držav nekdanje Jugoslavije. Mediteranski brevir (1987), Drugačne Benetke (2002) in Kruh naš (2009) niso le naslovi knjig, temveč so postali pojmi, kdaj celo koncepti, kako misliti ideje in stvari.

Matvejević je svoja najboljša dela napisal razmeroma pozno: skoraj osemdesetletnik je izdal čarobno knjižico o kruhu, pri sedemdesetih mu je uspelo, da se je vpisal ob Manna in Brodskega z videnjem Benetk, pri petinpetdesetih je spisal svoje največje delo o Sredozemlju.

In kaj je poprej počel več kot pol stoletja? Bil je romanist in je do leta 1991 predaval na zagrebški fakulteti, po razpadu svoje ljubljene Jugoslavije pa se ni več počutil doma v Zagrebu in ga je kot profesorja sprejela pariška Sorbona, za njo pa rimska La Sapienza. V prostovoljni eksil je odšel kot razočarani levi intelektualec, ki se mu je podrl svet, v katerem je blestel s polemičnimi spisi. Čeravno član komunistične partije, je leta 1974 napisal pismo Titu, v katerem ga je tovariško pozval, naj odstopi in napravi prostor posttitoizmu. Njegovega pisanja seveda ni objavil noben jugoslovanski časopis, priobčil ga je le pariški Le Monde. Takrat se je govorilo, da je v norišnici, saj takega bogokletstva ne bi zapisala živa duša med etabliranimi kulturniki. Ker je bil ljubljenec Miroslava Krleže, je preživel, potem pa je za dobro desetletje postal vodilni polemik, ki je na veliko objavljal javna pisma in podpisoval peticije. Mentalno se je formiral kot komunist, po očetu je bil svetovljan. Rodil se je v Mostarju, bil je sin ruskega begunca in je odraščal v trojezičnem svetu. V hercegovski družini so govorili hrvaško, oče ga je učil rusko beroč Puškina in Tolstoja, še bolj zvito pa ga je naučil francoščine, v kateri sta spregovorila Vsevolod in Predrag, kadar nista hotela, da bi ju razumeli gospodovalna babica in njena hči.

Ob razpadu Jugoslavije je v svoj pikri slog vpeljal še sarkazem, v katerem je pozval Slobodana Miloševića, naj si reši čast z odstopom, saj mu bo drugače ostal le še samomor.

Tako kot je bil upornik v familiji, je bil tudi v partiji. Pisal je centralnemu komiteju, državni in mestnim vladam, predsedstvu SFRJ in protestiral, ko so zaprli Vlada Gotovca, Franja Tuđmana, Gojka Đoga, Vojislava Šešlja, beograjsko šesterico, Janeza Janšo … Pisal je sovjetskemu voditelju Leonidu Brežnjevu v prid Andreju Sinjavskemu, Varlanu Šalamovu in Josifu Brodskemu, protestiral pri češkoslovaških oblasteh, ko so zaprle Vaclava Havla, pri generalu Jaruzelskem, ki je interniral Lecha Walenso. A obenem je svoje pisanje sočasno objavljal v revijah in listih. Ko je na večere poezije v Strugi prišel dekret, da Edvardu Kocbeku ne smejo dovoliti nastopa, je organiziral upor udeležencev, ki so protestno zapustili srečanje. Bil je nonšalantni borec za svobodo govora. Leta 1984 je jugoslovanskega predsednika Veselina Đuranovića obtožil zlorabe oblasti, saj je z vnaprejšnjo obsodbo Šešlja naročil sodnim oblastem, kako naj ravnajo v procesu. Ko so ga pred leti vprašali, ali bi takrat branil Šešlja, če bi bil vedel, da bo postal militantni srbski nacionalist in obtoženec v Haagu, je le odvrnil, da se že v osemdesetih letih ni strinjal z njim, a je branil njegovo svobodo izražanja.

Ob razpadu Jugoslavije je v svoj pikri slog vpeljal še sarkazem, v katerem je pozval Slobodana Miloševića, naj si reši čast z odstopom, saj mu bo drugače ostal le še samomor. Ko je nemočno gledal, kako mu umira ljubljena država, je spremenil slog. Namesto kratkih filipik, podpisovanja peticij in odprtih pisem se je obrnil v dolgo eruditsko prozo. V najinem prvem intervjuju je pojasnil, kako je nastal Mediteranski brevir. Prihranke je porabil za popotovanje po deželah Mediterana, v severni Afriki staknil hepatitis C, a se domov vrnil z obiljem zgodb, ki jih je nadgradil skupaj s študijem starih zemljevidov in branjem vse mogoče literature o sredozemskem svetu. Ni bil znanstvenik a la Braudel, pač pa iskalec izgubljenih duhovitosti človeškega bivanja. Na potepanju po Grčiji je doživel obed, v katerem so preprosti domačini pripravili juho, skuhano le iz morskih kamnov, na malem pokopališču v Slavoniji na nagrobniku igralcu – velikokrat sem umrl na odru, a tako nikoli!

Dolgo se je branil ponudbe, da napiše knjigo o Benetkah, potem pa je našel ključ: opisoval je podobe rje, popisal imena plevelov in bilk, ki klijejo iz kamnov in zidov, zapostavljenih skulptur na ograjah in hišah. Pred koncem se je lotil fenomena kruha, kjer je odmislil gurmanstvo in predstavil asketsko odrešitev. V času lakote so v starem Egiptu zmleli okostnjake in iz njih spekli – kruh, veliko kasneje so priklenjene galjote hranili le z briketi, da so pod njimi počistili njihove bobke zgolj z zamahom metle.

Ko je začel pisati o temah, ki so pritegnile evropsko in svetovno bralstvo, se je vrnil v Zagreb in tam na javnih tribunah in v intervjujih spet nastopal in polemiziral kot levičarski intelektualec. Ko so ga zaradi kritičnega članka o nacionalističnih pisateljih na stare dni obsodili na pogojno zaporno kazen, si je privoščil sokratsko ignoranco in se na sodbo sploh ni pritožil. Njegovega pisanja ni uspelo ustaviti nikomur, razen kapi.