John Romer: Zgodovina starega Egipta

+ + + + +

Od 5000 pa do 2550 let pred Kristusom, se pravi čas, ko faraonska država še ni zažarela v vsej mogočnosti, ki jo simbolizirajo Ehnaton, Tutankamon in Ramzes Veliki.

Zgodovine Egipta se vrtijo okoli piramid in faraonskih dinastij, arheologa Romerja pa zanimajo detajli. Kaj pomeni najdba okroglih jam s shrambami hrane iz obdobja pred sedmimi tisočletji? – Trenutek, ko so tamkajšnji prebivalci začeli kmetovati, gojiti domače živali in opuščati lov ter nabiralništvo. Ko pregleduje grobove Badarijcev, v njih najdeva okostja starcev in večino nepoškodovanih kosti, iz česar izpelje, da je šlo za miroljubno ljudstvo. V enem izmed grobov v Nakadi najdejo okostja, katerih lastniki so imeli v primerjavi s pokopanimi v drugih grobovih slabo razvite mišice – torej gre za elito, ki se ni znojila na poljih in v lončarskih delavnicah. Spet drugod naleti na poslikano keramiko, ki ima tako občutljiv pigment, da bi ne prenesel kuhinjskih postopkov, in pomisli, da so bile podobe rastlin in živali namenjene odkrivanju in meditaciji. Ko v kraju Maadi začno predelovati baker, namesto orodja iz kremena ustvarijo bakrene žage, kar omogoči razmah finega tesarstva in izdelave pohištva. Ko gradijo jadrnice za čolne na Nilu, se dogodi trgovinska revolucija, saj se samozadostne skupnosti začno med seboj povezovati. Potem se sprašuje: zakaj so se Nakadci selili proti severu, zakaj je naenkrat iz razdrobljenih ljudstev nastala država s kraljem, ko omeni navado, da so ob smrti vladarja pobili več kot tisoč ljudi in jih pokopali z njim, jo racionalizira z verovanjem v posmrtno življenje, spet drugod iz množične gradnje piramid zapelje misel v razvoj kmetijstva, ki je pridelalo toliko presežkov, da so lahko nahranili še gradbene delavce.

Zgodovina kot pot razmišljanja.