Pr’ Hostar, filmska ekipa

Na dan, ko smo se pogovarjali s scenaristoma komedije Pr’ Hostar, Dejanom Krupićem in Goranom Hrvaćaninom, je njunemu filmskemu prvencu manjkalo še 16 tisoč gledalk in gledalcev, da bi postavili rekord najbolje gledanega slovenskega filma. Tik preden smo Mladino poslali v tiskarno, mu jih je manjkalo le še približno deset tisoč. Rekorder je tako še vedno film Gremo mi po svoje, ki si ga je ogledalo 208 tisoč ljudi, a Pr’ Hostar je tesno za njim.

Uspeh filmskih outsiderjev, ki se niso kalili na AGRFT, za seboj niso imeli producenta in so film v le nekaj mesecih posneli z majhnim proračunom, brez vsakršne državne pomoči, je marsikoga presenetil. Marsikoga pa je tudi ujezil ali pa vsaj vznejevoljil. Potenciran prikaz slovenstva, na katerem temelji njihov film, je nekatere očitno zadel tja, kjer boli, številni pa so gorenjsko ekipo odpisali še pred ogledom filma. Pa vendar je film mnoge prepričal. Tudi zelo zahtevne gledalce. Mladinin kritik Marcel Štefančič, jr., mu je denimo namenil visoko oceno ZA–.

»Morda si marsikdo boji priznati, da mu je film všeč, da ne bi izpadel kmetavz,« razmišlja Hrvaćanin, ki je tudi idejni oče kratkih zabavnih videov, ki jih je ekipa iz Gorenjske pred približno sedmimi leti začela objavljati na YouTubu. Prvi med njimi, ki je postal »viralen«, je bil Car, nato pa še Carice, v katerem je ekipa parodirala čefurje in čefurke, a Hrvaćanin je kmalu ugotovil, da ga utegne to preveč omejevati. »Ljudje so me dojemali kot lik čefurja iz skečev, kar je grozno, ampak obenem kompliment, saj pomeni, da je zadeva prepričljiva. Nisem si še hotel zapečatiti usode samo z likom čefurja, zato sem ekipo pozval, da se pošalimo še na račun Slovencev, natančneje Gorenjcev.«

Idejo za spletno nadaljevanko o gorenjskih »gavnarjih« sta s Krupićem dobila na snemanju spota za skladbo Amsterdam skupine Drhall, še enega od njihovih skupnih projektov, v katerem so raperska skupina. Tam se tudi prvič pojavi lik Bobija in nekakšen alter ego poznejšega lika Matevža. Iz šal na račun Gorenjcev in lokacije, penziona Pibernik na Bledu, se je rodila serija Pr’ Hostar. Prvi del ima danes že krepko čez milijon ogledov, skupno pa je ekipa nabrala že več kot 30 milijonov ogledov. Da je uspešnica postal tudi film, ki so ga posneli na podlagi nadaljevanke, ne bi smelo presenečati.

A pot do filma je bila dolga. Sprva so nadaljevanko Pr’ Hostar želeli preseliti na televizijo, a so povsod naleteli na zaprta vrata. Končalo se je njihovo sodelovanje v oddajah s Klemnom Slakonjo in nastopila je praznina. Pa so se lotili filma. Krupić in Hrvaćanin sta napisala scenarij, režijo sta predala Luki Marčetiču, mojstru spletnih in po novem tudi televizijskih nadaljevank, pomagala je ustaljena ekipa in nekaj gostov. »Film smo naredili zato, ker smo ga lahko in ker smo ga hoteli. In naredili smo ga s solidarnostjo. Naš film je bil kot delovna brigada, ne glede na to, kdo smo, kaj smo, vsi delamo za isti cilj,« pravi Hrvaćanin.

Glavni cilj filma je bil seveda nasmejati občinstvo, a film vendarle ni zgolj zbirka vicev o Gorenjcih. Lahko ga razumemo tudi kot boj proti kapitalu, za krajši delovnik, za delavsko lastništvo. Na vprašanje, kaj slovensko občinstvo v resnici potrebuje, Hrvaćanin odgovarja: »Stavek, ki smo ga izpostavili v filmu, je: Sam še dons pa do smrti grem na šiht, pol sm pa frej. To je žalostno dejstvo, vsi bomo delali do smrti. Ampak če to žalostno dejstvo obrneš v smešno situacijo, da se ljudje lahko nasmejejo tej patetiki življenja, je to največji dar, ki ga lahko daš. Česa so ljudje žejni? Da se Slovenec postavi zase. Kdaj se je nazadnje? V moji glavi kot Kekec. Raje kot da ljudi skušaš prevzgajati, jim daj glas.«

V filmu zato poleg dobro tempiranega humorja izpostavljajo tudi druge primesi, ki služijo kot okvir za šale. »Naš film me spominja na Prežihovega Voranca s smislom za humor,« pravi Hrvaćanin. »Ko smo ga brali v šoli, sem se upiral, saj mi je bilo tisto, o čemer on piše, preblizu. Moji starši so ravno zato odšli iz Bosne, da bi zbežali od revščine, zdaj naj pa jaz o tem berem v šoli. Preveč kul sem bil za to, a zdaj nisem več. Tudi mi se gremo socialni realizem in seveda ta lahko boli, ko pa smo tako navajeni ameriškega hollywoodskega blišča in eskapizma.«

Na sploh pogrešajo iskrenost, da bi ljudje priznali, kaj jim je všeč, da bi izrazili čustva, povedali, kaj jim leži na duši. »Saj ni treba biti žaljiv, samo povej. Ni nujno, da boš še kdaj prišel nazaj, tudi če se boš reinkarniral, se morda ne vrneš kot človek, morda boš laminat. Kaj je narobe s čustvi? Saj nismo roboti,« pravi Hrvaćanin.

Kljub izjemnemu uspehu ekipa o filmskem nadaljevanju še ne razmišlja, saj jim je to tako, kot da bi jim naložili domačo nalogo, se pošali Krupić. Za zdaj napovedujejo le, da se bodo s svojim filmom junija udeležili festivala filmske komedije v Novem Sadu.