Miljenko Jergović: Psi na jezeru

+ + + +

Zanikrne migrantske usode

Miljenko Jergović je eden opaznejših piscev z območja nekdanje skupne države, rodil se je v Sarajevu, zdaj živi in piše v Zagrebu ter je ob obširnem in nagrajevanem proznem opusu po pesniških začetkih s kolumnističnimi in sploh mnenjskimi prispevki izpostavljen rezoner v javnem življenju. Tudi zato, ker vidi na obe strani, ta zdaj in tisti včeraj, in se spominja – vsaj bosanske – multikulturnosti in je ob izgubi te, pa tudi sicer pri pisanju malo nostalgičen. Psi na jezeru so na tej sledi, zgoščajo nekdanje življenje v Sarajevu in prekletstvo migrantstva kot posledico vojn in neznosnega stanja vobče, se polemično popasejo na novokomponiranem Dubrovniku in njegovi ikonografiji in še marsičem.

Najprej se zdi, da gre za variacijo Rushdiejevih Satanskih stihov, tam bollywoodski zvezdnik in nadangel Džibril, Gabriel, po letalski nesreči padata proti zemlji, zdaj pa najprej neznani pripovedovalec leti z letalom, na katerem vse pozna in vse ve, čemur se seveda zelo čudi, in zlahka preskakuje med časi in se vživi v petelinčka, katerega bedro jé sopotnik. In v vse; dokler se letalo ne razkolje.

Druga zgodba pripada hotelskemu receptorju s Kosova Arifu, ki je zraven, ko vdrejo v sobo pesnika Nana Mazutha, avtorja dveh pesmi z naslovom Psi na jezeru, emigranta, ki leži v komi in ga osebje poimenuje Čkalja, zaradi nasmeha, kot ga ima srbski komik v seriji Tovornjakarja. Receptor se na negibnega in neodzivnega čudežno naveže, ga obiskuje v bolnišnici, se brez računice lažno predstavlja kot sorodnik in čudaštvo opravičuje z izmišljijami o sorodnici.

Vse pripovedne linije pa imajo skupni koren, osišče; v romanu so nadrobljene emigrantske usode, od umirajočih v bolnišnicah ameriškega Srednjega vzhoda, ki se jim blede v neznanih jezikih, neznanih vsem, razen doktorjem književnosti iz slovanskega bazena, ki delajo kot strežniki, do zadnjih ljubeznih epizod kosovskih v Ameriki živečih lezbičnih strokovnjakinj za Dunda Maroja. In podobno vrtoglavih, z nekaj spomina na odraščanje v Sarajevu.

Jergović s širokim pripovednim zamahom zgosti svet, roman vsrka vse od šolskih ekskurzij v Italijo do samotnega umiranja emigrantov. Pri tem si nanudi nekaj hrvaških in nekaj drugih aporij in deviacij, od čaščenja vojnih zlikovcev do razprodaje zgodovine, predvsem pa dobro izkoristi preskakujoče fantastične preobrate, ki jih omogoča komatozna iztaknjenost iz časa in prostora. Pri tem si duhovito privošči nekdanjo – in mi smo njeni potomci – banjaluško literarno sceno, nastopače na tem parketu in njihova samovšečna prekoračenja.