Miha Kovač, Rok Gregorin: Ime česa je konec knjige

+ + + +

Brikolaž premišljevanj in statistik o prodaji, branju in izposojanju knjig, papirnih in e-inačic.

Čeravno poglavjem ne uspe, da bi se naravno prelivala drugo v drugega, pa knjiga odpira serijo družbenih vprašanj. Denimo, koliko ljudi prebere knjigo do konca. Nekoč se je o tem lahko le ugibalo, zdaj obstaja študija bralcev e-knjige, ki prinaša šokanten podatek: četrtina preneha brati po 20 straneh, polovica po 80, le četrtina prebere čtivo v celoti!

Delo spregovori tudi o sposobnosti in kondiciji za branje knjige ter o vzgoji abstraktnega in logičnega mišljenja, ki sta podlaga za razumevanje prebranega; žal pa te pojme prehitro odpravi. Zanimiva sta še pogled na različne lestvice najbolj prodajanih knjig med letoma 2010 in 2015 ter blitz zgodovinski vpogled, da je imela Mohorjeva založba ob koncu prve svetovne vojne 90 tisoč članov! Škoda, da avtorja nista zajela zgodovine prodajnih uspešnic oziroma vsaj knjižnih naklad še v širšem časovnem razponu, kar bi prineslo sociološko spoznanje o vrstah čtiva, ki je v različnih obdobjih privlačilo bralstvo in posredno tudi formiralo javno mnenje.

Sami statistični podatki kažejo sicer frapantno upadanje vloge knjige v bivanju modernih Slovencev: leta 1998 je tri odstotke prebivalstva na leto kupilo več kot 20 knjig, 15 let kasneje le še eden – trikratno zmanjšanje! Delo zapazi tudi močno socialno diferenciacijo, saj kažejo podatki na trend opuščanja branja posebej med formalno manj izobraženimi, ter seveda splošno krčenje časa, namenjenega knjižnemu branju. No, avtorja nista le pogrebna kronista, ostre puščice uperita v akademske kriterije, ki s točkovnim sistemom napeljujejo univerzitetnike, da namesto monografij v slovenščini raje objavljajo članke v strokovnih angleških revijah, ki so bistveno višje točkovani.

Knjiga, ki jo velja brati.