Sampha: Process

+ + + +

Leta 2009 je vešči producent Aaron Jerome imel dovolj. Spremenil je glasbeni slog, spremenil je ime in se lotil basovskega, plesno-klubskega projekta SBTRKT. Dve leti kasneje je pod tem imenom izdal prvi album in ta je bil popolna uspešnica, klubska muzika, ki je pronicala v pop. Eden od ključev do uspeha pa je bil vokal. Ta seveda ni bil njegov, posodil ga je londonski klaviaturist in pevec Sampha. Teren za njegov samostojni pohod je bil pripravljen.

A ta se potem ni zares zgodil. Ja, leta 2013 smo dobili EP Dual, pravega albuma pa ni in ni bilo. Razlogov za tako dolgo čakanje je več. Sampha Sisay je bil ves čas sicer zelo dejaven, a pri projektih drugih glasbenikov. Prvoligaških. Sodeloval je na primer pri nekaterih projektih, ki so lani zbudili največ pozornosti: albumih Kanyeja Westa, Franka Oceana in Solange; z Drakom je posnel komad že leta 2013. Še en razlog je bil povsem oseben, huda bolezen njegove mame.

Za Samphov javni imidž, pa tudi za njegov slog petja je značilno počasno, neihtavo stopnjevanje. Je izjemno nevsiljiv vokalist z v trenutku prepoznavnim glasom visokega registra, »falzetaš«, ki se drži zase in ki deluje tiho elegantno, antipod popkulturnemu trendu kričanja, ki smo ga vajeni tudi pri glasbenih zvezdnikih. Čeprav je bila pot do prvenca dolga, prvotni hajp okoli izstopajočega, edinstvenega glasu ni izginil. Sploh ne, hajp je nevsiljivo rasel.

Samphe velika pričakovanja niso pokopala. Niti ni njegov prvenec, ki smo ga zdaj vendarle dočakali, prevečkrat premišljena, prevečkrat zgnetena, popravljena, spreminjana ali preveč dodelana odisejada. Prej nasprotno. Process je povsem natančna plošča izurjenih podlag in popolnih razmerij, vse je na svojem mestu, v ospredju pa očitno glas, ki je nežen in konkreten hkrati, petje, ki deluje hkrati lahko, a ne lahkotno, ki ima značaj in težo. V tej subtilnosti ali rahločutnosti lahko malce na silo potegnemo vzporednico z Jamesom Blakom, čeprav je razlik več kot podobnosti. Okoli Samphe se ni zgradil pravi kult in niti ne zveni tako stokavo.

Process je pop, ki ne sledi preveč pravilom igre, a je tudi tak, kot sodobni pop mora biti. S klavirskimi baladami, ambicioznimi aranžmaji, redkimi plesnimi točkami in izbruhi energije. Prevladuje nežno, zračno razpoloženje, in čeprav Sampha črpa iz nabora trenutnih elektronskih trendov, teh ne povzema, kaj šele kopira. Gre za enega tistih redkih primerov »mladega popa«, ko so vplivi slišni, a jih preslišimo. Slišimo pa edinstvenega pevca prvovrstne dinamike in brez pretiranega dramatiziranja. Brez tistih pretiranih vrhuncev popa, ki delujejo kot karikature samih sebe.

Samphi je torej uspel redek dosežek. Plošča, na katero se je čakalo približno pet let, a vseeno ni prišla prepozno. Plošča, na kateri morda najbolj zmoti prav to, da vse štima.