Joyce Carol Oates: Črna voda

+ + + +

Pod gladino

Menda se je res zgodilo: eden od Kennedyjev je konec šestdesetih let na zabavi pobral dekle in potem med vožnjo zapeljal s ceste v vodo, se iz avta rešil in šele nekaj ur kasneje o nesreči obvestil morebitne reševalce. Oatsova zadevo pomakne bolj proti sedanjosti in jo s tem postavi v nov politični kontekst, pri čemer je bolj v sedanjosti predvsem dekle, ki se ukvarja (tudi) s pisanjem o smrtni kazni. Zato je v razširjeni noveli nekaj citatov o načinih ubijanja pa komentarji predstavnikov (vse manj) anonimne množice, da je vsako mučenje z vprašanji, ki bi »tem živalim« in družbenim izmečkom, ki itak ne čutijo bolečine ali empatije, olajšali smrtne muke, nepotreben napor. S to »zob za zob« logiko in zakoni linča so ti deli pisanja postali aktualni tudi pri nas; posebej še, ker o načinih zadušitve z obešanjem ali vdihavanjem ciankalija premišlja dekle, ki se v vodi bori za vsak vdih in hropec.

Najprej se vozi s Senatorjem, h kateremu prisede zaradi ugodnega horoskopa, ki jo – seveda – spodbuja, naj končno postane, kar v resnici je. Prisede njegovemu pitju navkljub, čezmernemu pitju za vožnjo, in potem divjata skozi pokrajino in Senator pokaže vse trike vožnje, spodrsavanje na ovinku, zaviranje in dodajanje plina in sploh. Lovita trajekt, čeprav je vedno še naslednji. In zletita s ceste v mrzlo črno vodo. Ta, potem ko on izplava in je njen izplen le njegov čevelj, ko se odrine od njene glave in švigne proti gladini, počasi polni notranjost avta in vdira skozi mrežaste razpoke na sprednji šipi in mimo tesnil ob vratih …

Ni skrivnost, nesreča, Oatsova jo plasira že v prvih proznih fragmentih. Raje, kot da bi enigmatično držala bralca, čeprav napetosti ne manjka, se sprehaja med časi. Ujetost in ukleščenost punci dasta dragocen čas, v katerem ji je na razpolago vse za nazaj in nekaj upajočih variant za naprej. Podobno kot še v dveh romanih, obsežnejših in globlje kopajočih; Flanaganova Smrt rečnega vodnika govori o v reki utapljajočem se na Tasmaniji, ki mu spomin seže vse do slovenskih prednikov in Trsta, Uwe Timm pa v Rdečem ob umiranju po prometni nesreči predela vse težave levice s konca šestdesetih let.

Vendar se Oatsova bolj vrača, bolj kroži, njena tipizirana predstavnica višjega razreda se počuti bolj zaslužno in nezamenljivo, bolj se ji zdi, da se ji kaj hujšega ne more zgoditi, najdeva opravičila, če bi bila nesreča lahko kazen za prešuštvo, pogaja se in misli, da ima za to dobra izhodišča. Verjame v Senatorja kot umeseni ideal, saj je očarljiv in ves čas nastopa, zanj je vsako srečanje predvolilno, verjame v njegove sposobnosti, da jo bo potegnil iz vode, da jo bo rešil iz avta, da bo pripeljal pomoč, če nemara – sicer malo verjetno – ne bi zmogel sam. Ob tem pa je Oatsova, kot je dokazala že v Pikovem fantu, dobra stilistka. Popisovanje imanence suvereno obvladuje in je enaka mojstrom moderne proze.