Ona

zelo za

Posilstvo kot happy end.

Ona je zrelostni test za filmsko publiko – za publiko, ki so jo ustvarili in senzibilizirali filmi. Ne pozabite: prav filmi so bili tisti, ki so objektivirali in marginalizirali ženske. Prav filmi so jih disciplinirali. Prav filmi so privilegirali moške in moški pogled. Prav filmi so se vedno obnašali kot fetišisti in seksisti. Prav filmi so vse poenostavljali. Prav v filmih so ženske vedno izgubljale referendume, tako da se je zdelo, da bi bil v teh filmih pravi happy end posilstvo. In Ona, francoski film, ki ga je posnel Paul Verhoeven, znan po Robocopu in Popolnem spominu, še bolj pa po Prvinskem nagonu, to vzame zares. Že začne se z brutalnim posilše bolj pa po zares. Že začne se z brutalnim posilše bolj pa po stvom: maskirani moški ponoči skoči v stanovanje in posili Michèle (Isabelle Huppert). Ko je posili zbeži, Michèle pa ne začne kričati ali klicati policije, temveč le vse, kar se je med posilstvom razbilo in razsulo, pridno in zgledno pospravi in počisti. Potem se okopa. Sperma se prelevi v mehurčke. Življenje gre dalje. Kot da se ni nič zgodilo. In to se ni zgodilo prvič. Niti zadnjič.

Michèle, brezobzirna producentka nasilnih računalniških igric, je ločenka s travmatično preteklostjo, fuka s prijateljičinim možem, sinovo nosečo zaročenko prezira, svojo mater pa stiska, kot da je njena hči. Michèle je feministka. Ja, film – “komedija posilstva” – je grotesken, obešenjaški. Kot bi rekel Edmund Kean, britanski gledališki igralec z začetka 19. stoletja: “Dying is easy, comedy is hard.” Umirati je lahko – komedija je ta, ki je težka. Toda mučno in nelagodno vprašanje, ali je Michèle le ženska, ki uživa v viktimizaciji (kot ona študentka v Petdesetih odtenkih sive/teme), dobi še mučnejši in nelagodnejši odgovor, ko jo prijatelji, ki jim po nekaj posilstvih pove, kaj se dogaja, vprašajo, zakaj ne reagira: “Kaj pa naj?” In življenje gre dalje. Svojemu ljubimcu ga zdrka v koš za smeti. Kaj pa naj? Kar velja tudi za publiko, ki tu ne ve, kdaj se lahko smeje in kdaj ne. Ni ga čez nelagodje “osvobojene”, “kultivirane” in “civilizirane” družbe, v kateri je seksistični dictum, ki uči, da ženska sama išče, da se sama nastavlja, da je sama kriva ipd., preživel. Ni ga čez družbo, ki daje posilstvu digniteto seksa, seksu pa fantazijski okvir “stockholmskega sindroma”. Ni ga čez nelagodje družbe, ki žensko posiljuje, obenem pa se dela, kot da se ni nič zgodilo. Res, ni ga čez družbo, ki od ženske terja, da se na posiljevanje privadi in da začne v tem uživati. Kot Michèle. (Kinodvor)