Spovedi

zadržan +

Odrešitev.

Predstavljajte si, da bi bila Agatha Christie še vedno živa in da bi iskala izolirano lokacijo, na kateri Hercule Poirot, njen detektiv, še ni raziskoval umora. Ne bi ji bilo treba daleč, sploh pa ne bi potrebovala Google Eartha, da bi za svojo novo kriminalko našla res unikatno lokacijo: zasedanje G8. Zasedanja politično-ekonomsko-finančnih elit, ki upravljajo s svetom, vedno potekajo na izoliranih lokacijah, ki kar kličejo umor. In na tako elitno zasedanje G8 – na izolirano, zelo sterilno lokacijo, v heilingedammski Grand Hotel Kempinski (kjer se je leta 2007, leto pred izbruhom velike krize, res odvrtel G8!) – pride Hercule Poirot, ki ga igra italijanski menih Salus (Toni Servillo), gospod Chance 2.0, tja pa ga povabi direktor Mednarodnega denarnega sklada (Daniel Auteuil), ki po zlomu finančnega sistema, še hujšem od tistega leta 2008, išče rešitev, v katero pa ne verjame povsem: »Žal nismo bogovi, tako da ne moremo predvideti vseh posledic svojih dejanj.«

Pred sabo ima magično formulo, s katero bi rešil bogate in pokopal revne, a ne ve, kaj bi rekel Bog, zato potrebuje nekoga, ki je v stiku z Bogom, ki stalno rohni proti kapitalizmu in ki potem tega, kar bo od njega izvedel, zaradi svoje zaobljube molku – podobno kot oče Logan (Montgomery Clift) v Hitchcockovem trilerju Spovem se (1953) – ne bo smel nikomur razkriti. Toda ponoči direktor odleti v pekel, ministri, finančniki in ekonomisti, kralji globalne ekonomije, pa morajo do odprtja borz ugotoviti, kaj se je zgodilo – samomor ali umor? Spovedi – Ime rože v peripatetičnem ritmu Neskončne lepote – so moralka, ki nas spomni, da banke delujejo kot mafija, da nikomur ne odgovarjajo, da lahko počnejo, kar hočejo, in da naš denar potrebujejo le zato, da bi lahko druge ljudi pripravile za zakol.