André Alexis: Petnajst psov

+ + + +

Odštevanje od krdela k primerku

Vse je kot v na črn način veseli viži, ko gre skupina nekam in potem še člani postopno drug za drugim, kamorkoli že, vsak po svoje. Za pse iz romana kanadskega prozaista Alexisa, ki se dogaja v Torontu in v katerem ima mestna geografija pomembno vlogo, velja enako: trije so že takoj na začetku poklani od vrstnikov, ki dobijo čudne sposobnosti skupnega nastopa, predvsem pa izgubijo občutek za simbolno, za vdajo, s katero pes s tem, da se pomoči, prizna poraz in je zmagovalcu to dovolj, ni mu treba stisniti grla. Krdelu iz romana pa ne.

Ker je z njegovimi pripadniki vse narobe, bi rekli. So žrtve muhavosti in samovolje bogov, natančneje: med enim od popivanj se Apolon in Hermes sporečeta glede mentalnega stanja človeštva in njegovega samoprecenjevanja, katerega dokaz so nabijanja o svobodni volji in sebi kot kroni stvarstva. Da ne govorimo o popularnih floskulah, kako celotno vesolje sodeluje, da bi nam v dani situaciji pomagalo, in podobnih. Bogova rahlo opita stavita, da s takšnim duševnim ustrojem ne moreš umreti srečen. Recimo niti leta 2050 ne. Ker gresta ravno mimo pasje klinike, se odločita za stavo v prav kiničnem delu spektra: psom dodelita človeške lastnosti, pa da vidita, ali bo kateremu od nekaj več kot ducata uspelo umreti srečen.

Maček Murr in njegovi filistrski življenjski nazori so bili v središču pozornosti pisatelja E. T. A. Hoffmanna, iz Turčije v Nemčijo priseljeni pisatelj Akif Pirincci je napisal felinološka romana z mačjim detektivom, vendar v prozi radi nastopajo tudi psi, vse od Flusha Virginie Woolf do kokeršpanjela prijateljice Browningove. Pri Alexisu so tu z namenom, da bi preveril bedno človeško kondicijo. Za to morajo biti psi kar najbolj diverzitetni, in res se takoj vzpostavita vojščaška in kriminalna kasta, na drugi strani pa občutljivi pesniki in takšni, ki se potapljajo v jezik in se jim zdi to nekaj najčudovitejšega in čudežnega. Bogovi niso ravno zadovoljni s potekom, ne gre, da se ne bi vmešavali, tudi vsemogočni oče Zevs in sojenice, ki režejo in v občutke pomakajo nit življenja, se vmešajo in zraven še same zamočijo. Na koncu ostane od krdela en sam, betežen, slep in gluh, a za svoje zvesto vztrajanje je tudi nekako nagrajen. Nekako.

Petnajst psov je duhovita proza, predvsem v tistih delih, ko psi ne razumejo, zakaj jim provizorični lastniki – po pobegu iz pasje klinike se odločijo za uličarstvo z občasnim iskanjem začasnega azila – tako zamerijo nekatere stvari. Predvsem stvari, vezane na neprestano potrjevanje ali rušenje hierarhije znotraj tropa, pa vse tisto, kar gre k primarno vonjalnemu dojemanju sveta in samoumevnosti parjenja. Kot ne razumejo človeških komplikacij okoli istega. Ali kontroverzne prevlade, prekršene s podrejanjem pri maskiranju in igranju z bičem in škornji.

Človeški svet, gledan skozi pasje oči, je še bolj zagaten kot pasji skozi človeške; Alexis pa duhovit, čeprav je končni rezultat – križanje pasje narave in človeške inteligence, kakor jo spodbuja raba jezika – slej ko prej nezadosten. Skoraj depresiven. Intervenciji bogov navkljub.