Signali iz Berlina

Janko Lorenci

10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Kolumna

Čeprav svet že kaže znamenja prenasičenosti, še naprej obsedeno spremlja poteze Donalda Trumpa, zdaj že kar znane količine. Odprto ostaja predvsem vprašanje, kako bo Trump vplival na dogajanje v drugih delih sveta.

To velja tudi za Evropo. Celina deli trumpovsko fascinacijo, čeprav je za tukajšnje dogajanje bolj kot Amerika pomembna Nemčija, občudovana, osovražena, vsekakor pa izjemno vplivna. Vse poti vodijo v Berlin, ne v Rim.

V Nemčiji pa se lomi neka konstanta: ni več zanesljivo, da bo na jesenskih volitvah zmagala »večna kanclerka« in tako začela četrti mandat. Njen poraz bi bil pretres. Dolgo je veljala za nezamenljivo in za točko stabilnosti v Nemčiji, pa tudi v vsej EU. Zdaj se njena dolga vladavina za nazaj ne zdi več nesporna niti mnogim Nemcem. Gospodarstvu je v primerjavi s tujo konkurenco prinesla močan pospešek, a prebivalstvo je od tega, razen nekaj prestižnega ponosa, imelo malo: zaslužek povprečnega Johanna zaostaja za zaslužkom v primerljivih državah. Neenakost vztrajno narašča in z njo nezadovoljstvo. Potem je kanclerka beguncem najprej na široko odprla vrata, nato jih zapahnila in se z vsem skupaj zamerila obojim, zagovornikom in nasprotnikom odprtosti. Njen vpliv na EU je s politiko »siromašenja sosedov« in vsiljeno austerity, ki je opustošila jug Unije, izrazito negativen in eden poglavitnih vzrokov pospešenega rahljanja skupnosti. Kanclerka pušča za sabo razklano deželo in raztrgan kontinent, pravi v Spieglu Jakob Augstein. Toda desnica jo je kljub omajanemu slovesu potrdila za kanclerskega kandidata, ker pač v njeni mogočni senci ni zrasel noben nadomestni voditelj.

Utrujeni socialdemokrati (SPD), ki so pod kanclerjem Schröderjem izpeljali ostre neoliberalne reforme, izgubili zaupanje in volitve in potem životarili v veliki koaliciji z Merklovo, so še lani malodušno čakali na volitve – dokler se ni na vrh stranke povzpel Martin Schulz, nepričakovano pritegnil veliko nekoč izgubljenih volivcev in se v anketah poravnal z Merklovo. Vzrok za ta ostri zasuk je deloma njen omajani sloves. Drugi tvorec tega malega čudeža je Schulz sam. Dolgoletni vodja evroparlamenta, samorastnik brez mature, svojčas že malo zapit, poleg Junckerja najbolj znana evrofigura, ni nikakršen revolucionar, prej potencialni nemški Sanders, po mnenju nekaterih populist centra. A njegov besednjak je za nemško etablirano politiko svež, čeprav še zelo splošen: izrecno nastopa proti neoliberalizmu in prekarnosti, se zavzema za večjo enakost, ima Schröderjeve reforme za napako, pravi, da Nemčija ni pravična dežela. Drugače kot prejšnji utrujeni šefi SPD kaže jasno voljo po zmagi. Priliv volivcev pa govori, da hočejo ljudje razločno alternativo za Merklovo in njeno politiko, ki večino prebivalstva privija.

V Nemčiji ni nobena stranka dovolj močna, da bi vladala sama. Zato je prelomno tudi to, da je SPD odprla možnost za doslej bogokletno koalicijo SPD-Die Linke-Zeleni (taka koalicija že obstaja na ravni Berlina). Z njeno zmago bi odpadla potreba po veliki koaliciji z Merklovo, v kateri bi Schulzeva drugačnost hitro usahnila.

Če bo nova zvezda v resnici preobrazila SPD, jo spet naredila bolj delavsko-prekarno, bo to prvi izraziti primer, da bi se kaka velika stara stranka, soodgovorna za nepravično ureditev, temeljiteje korigirala. Taka preobrazba že znanega je za volivce očitno privlačnejša kot nova levica (Die Linke, Siriza, Podemos, ZL ...), ki je programsko bistveno radikalnejša, pri tem pa neznanka, saj še ni preverjena na oblasti. Povsod jo mučijo tudi notranji razdori. Na oblast je doslej prišla le Siriza, ki pa se je potem – res pod strahovitim pritiskom zlasti Nemčije – ljudstvu izneverila.

Razplet jesenskih volitev je s Schulzem postal veliko obetavnejši, vendar ostaja negotov. Merklova se seveda ne bo vdala, še naprej bo igrala na karto jamstva stabilnosti, nadideološkosti, v krizi pridobljene nemške polhegemonije. Dokler se ni pojavil Schulz, je kljub razkrajanju svojega mita ostajala privlačna tudi kot manjše zlo pred dozdevno nezadržnim pohodom skrajne desnice. A zdaj je jasneje kot kdaj, da je pomagala ustvariti ekonomsko-socialno rastišče, na katerem uspevajo ksenofobija, nacionalizem itd., tleča čustva, ki jih je aktiviralo begunsko vprašanje. Je poosebljenje kontinuitete, ki se zdi pomirjujoča, vendar dolgoročno vodi Nemčijo v nevarne vode.

Schulz naj bi presekal ta začarani krog. Pričakovanja so velika, morda prevelika, saj v prejšnji karieri ni bil tako radikalen kot v sedanji vlogi kanclerskega kandidata. Kakorkoli, na domačem terenu bi morala SPD, da bi se približala svojim koreninam, prinesti drugačno, za večino prijaznejšo socialno in ekonomsko politiko. Enako pomembna je zunanja komponenta – vsaj opustitev vsiljevanja varčevanja vsej Uniji. Drugače bo EU, ki brez elementarne solidarnosti med članicami ne more preživeti, propadala naprej. Ali bo Schulz, sicer prepričan Evropejec, podprl idejo Unije dveh ali treh hitrosti, ostaja nejasno. Enako kot to, ali bo zmogel ublažiti kratkovidni, tudi za Nemčijo slab merklovski egoizem.

Nemčija je fascinantna država z odločilnim vplivom na Evropo. Ne samo s svojo močjo, ki zna biti surova, ampak tudi z zgledi – dobrimi in slabimi. Zmaga reformirane SPD bi bila v Evropi po dolgem pohodu desnice prvi primer uspeha in samokorekcije etablirane levice, s tem pa močan impulz za podobne zasuke drugje. Pokazala bi tudi, da je mogoče nezadovoljstvo, bes, frustracije prebivalstva kanalizirati pozitivno in ustaviti prodiranje populizma in ekstremizma.