Bostonski heroji

za

Tekači na dolge proge.

Narednik Tommy Saunders (Mark Wahlberg), glavni junak Bostonskih herojev, ekranizacije terorističnega napada, ki je leta 2013 raztrgal bostonski maraton, in štiridnevnega lova na oba terorista, brata Tsarnaev, na eno nogo šepa, kot da bi anticipiral bolečino in trpljenje žrtev tega pokola, v katerem so umrli trije ljudje, več kot 200 pa je bilo ranjenih – številni so ostali brez nog. Ali film s Saundersovim šepanjem trivializira trpljenje žrtev pokola? Ja, po malem že. A to še ni vse: Saunders je edini fiktivni lik v tem filmu – John Goodman, J. K. Simmons, Kevin Bacon itd. igrajo resnične like (komisarja, detektiva, FBI-jevca). Plus: Saunders je kot Zelig – pojavi se na vseh kritičnih točkah, v vseh kritičnih situacijah. Tako med pokolom kot med pregonom. In tu je trik: morali so si ga izmisliti.

Pri preiskavi in pregonu obeh storilcev so namreč »razpršeno« sodelovali številni agenti, detektivi in policaji, številne enote in agencije, zato bi jih film le oplazil, tako da se gledalci ne bi mogli z nikomer zares identificirati (vsi bi bili le napol anonimne fusnote), kar seveda pomeni, da bi se identificirali s teroristoma, bratoma Tsarnaev (Alex Wolff & Themo Melikidze), česar pa film ni hotel – od tod Saunders. Ergo: da bi film preprečil gledalčevo identifikacijo s teroristoma (s pošastjo, Zlom ipd.), je moral žrtvovati »prave« junake te drame in po malem trivializirati žrtve tega pokola. Zato ne preseneča, da žrtve na koncu dobijo svojih dokumentarnih sedem minut – in da se film ne obeša toliko na motivacijski potencial same džihadistične ideologije, temveč bolj na to, kako ji nekdo, ki je že integriran in obseden z ameriško popkulturo (Džohar), zlahka podleže, kot da bi skušal s tem poudariti svoj lastni strah pred medijsko karizmatičnostjo terorja in teroristov, ali bolje rečeno, svojo lastno mediatizacijo in karizmatizacijo terorja in teroristov, navsezadnje, brata Tsarnaev si med begom pomagata prav z medijskim poročanjem (o njunem begu), ki jima utrjuje tudi samozavest, saj sproti prikimava njunima narcistični »briljantnosti« in radikalizirani »strašnosti«, pač mindsetu, ki še najbolj spominja na mindset ameriških množičnih morilcev. Ali lovijo terorista ali množična morilca, pa je vprašanje, ki spre FBI (Bacon) in bostonskega komisarja (Goodman), kar seveda patriotizem tega »patriotskega dneva« – in bostonskih herojev – le še dodatno zakomplicira.