Stasha Furlan Seaton: Vojna vse spremeni

Spomini hčere Borisa Furlana.

Opisujejo predvojna leta v Trstu, prvo emigracijo pred fašizmom v Ljubljano, drugo emigracijo pred okupatorji 1941 v Palestino, Afriko, ZDA in Anglijo, sodelovanje v partizanskem gibanju 1944–45 in tretjo emigracijo pred komunizmom v ZDA do očetove smrti 1957. Čeravno pisani kot osebni spomini, pa prinašajo usodo demokrata pod fašizmom in komunizmom.

Boris Furlan (1894–1957) je bil dvakrat obsojen na smrt, pod Benitom Mussolinijem in pod Borisom Kidričem. Mož je bil advokat v Trstu, antifašist, ki je z družino prebežal v Jugoslavijo, tu postal univerzitetni profesor, bil med vojno predstavnik kraljeve vlade v New Yorku, potem minister v Londonu, se kot simpatizer OF vrnil v domovino in postal dekan pravne fakultete v Ljubljani, nato pa so ga leta 1947 obsodili kot britanskega vohuna v Nagodetovem procesu, mu čez čas smrtno kazen spremenili v zaporno in ga potem zaradi slabega zdravja izpustili. Knjiga sledi njegovi bridki poti in popisuje brezpravje, v katerem se je znašel intelektualec, katerega greh je bil zgolj to, da je tudi v komunizmu skušal bivati kot samostojni mislec.

Ko je v petdesetih letih prišel iz zapora, je mislil, da bo lahko vsaj bral, študiral in prevajal, a je prišel v prazno sobo; vse knjige so mu zaplenili in odnesli!!! Še več, prišel je kot gost v sobo svojih otrok v lastni hiši, ki so mu jo na procesu zaplenili skupaj z vsem premoženjem; ostal je dobesedno tudi brez vseh oblek! Ko se je preselil v Radovljico, so ga partijski aktivisti pobrali sredi belega dne in ga, invalida, vrgli na samokolnico, da ga zapeljejo in vržejo v Savo; zadnji hip ga je rešil prihod fantomske črne limuzine.

Človeka, ki mu je režim pobral lastnino, kariero in državljanske pravice, je povabila k sebi v ZDA njegova hči. Ne, ni šlo, partijski vrh ga je, brezpravnega in polmrtvega, raje držal pri sebi – za zgled in strah preostalim.