Orante

Maja Novak

10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Ihta

Orante stojijo pred ljubljansko porodnišnico in molijo za življenje. Ne, ne za boljše ali srečnejše življenje, temveč samo proti splavu. Kaj se bo po rojstvu dogajalo z nezaželenim otrokom in njegovo materjo, se jih pač ne tiče. Pravzaprav mi je žal, da moram udrihati po njih, ker le nerada grenim življenje drugim ženskam, a kaj, ko tudi one počnejo točno to. Na druge ženske izvajajo psihološki pritisk prav v trenutku, ko se nosečnice, ki so se prisiljene odločiti za splav, že sicer ne počutijo ravno odlično.

Še težje mi jih je grajati, ker jih je k temu početju domnevno nagnila vera, vernike pa spoštujem. Natančneje, zavidam jim. Prav rada bi bila med njimi, da bi se lahko tolažila, kako me po vsej tej mizeriji tukaj nekje v onstranstvu čaka kaj lepšega, ali – nekoliko manj sebično – da ima svet nasploh neki smisel. Žal ne gre, čeprav sem se v mladosti trudila. Pa so me zaradi jezikanja nazadnje nagnali od verouka. Verovati se pač ne da na ukaz ali na temelju razumske odločitve. Ampak ko bi se mi posrečilo verjeti v to, v kar verjamejo orante, bi verjela drugače od njih.

Za začetek bi se vprašala, kaj sploh pomeni molitev. Odgovor, ki sem si ga za lastno rabo skovala ob pomoči prebiranja pobožnih in tudi brezbožnih knjig, med katerimi ni zanemarljivo Dawkinsovo delo Bog kot utvara, se glasi: z molitvijo poskušamo prepričati, podkupiti, pregovoriti boga, naj stori nekaj, česar sicer ne bi. Hm? Kdo natanko pa smo, da bomo bogu velevali, kaj naj dela? Kako naj sodi grešnicam, ki splavijo, na katero zavržno dušo naj se ozre v svoji milosti? Navsezadnje je vseveden, vsemogočen, vsenavzočen in vse drugo na »vse«, kar mi nismo. Celo orante ne. Ali ni poskus, da bi vplivale nanj, nepopisno predrzno početje, če že ne kar hubris, ter nespoštovanje modrosti boga, saj o njem, kot kaže, menijo, da si ne zna pomagati brez njihovih nasvetov?

Ampak v redu, ko bi ženske pred porodnišnico molile zase, se ne bi vtikala vanje. S sabo smejo početi, kar hočejo. Ko se bodo kljub revščini, taki ali drugačni bolezni, brezposelnosti ali prekariatu in brez partnerja ali družine, ki bi jim stala ob strani, odločile, da bodo donosile nenačrtovanega otroka, jim tega nihče ne bo branil – tako kot ustava in zakon nobene ženske ne silita, naj opravi splav. Vendar one molijo za tiste, ki ga nameravajo narediti, za tiste, ki so to že naredile, ter za zdravstvene delavce, zaposlene v ustanovah, ki opravljajo splav. Mar ni to vtikanje v tuje življenje? Želja, da bi urejali tuja življenja tako, kot se nam in »polovici milijona ljudem po vsem svetu« zdi pravilno in edino prav? (Pol milijona v svetovnih razmerah pravzaprav ni veliko, v imenu raznih ver je življenje do danes izgubilo precej več ljudi.) Vtikanje v tuje življenje je nečedno početje, pravzaprav sme to storiti le država, ki ji prav zato pripisujemo represivne atribute, to pa lahko naredi samo v skladu z ustavo in zakonom – in, glej zlomka, prav ljudje, ki razmišljajo kot orante, se že od prvih dni samostojnosti Slovenije poskušajo vtikati tudi v 55. člen ustave in več zakonov o pravici človeka, da svobodno odloča o rojstvu otrok. Ker jim trud ne gre prav dobro v klasje, fronto kdaj pa kdaj prestavijo pred porodnišnice, s takim ali drugačnim izgovorom: tokrat je posredi post.

Prizanesljiv odnos do ljudi, ki trpijo, bi k lepšemu življenju gotovo pripomogel bolj od javne manifestacije lastnih načel.

Vidite, ko bi bila verna, bi post jemala resno. Bistvo posta, mi zatrjujejo duhovniki in teologi, pa ni odrekanje hrani, temveč »spomladansko čiščenje« duha in duše. Pristni vernik naj bi se med postom pogreznil vase, samokritično razmislil, s čim mora razčistiti pri sebi, katerih svojih razvad se mora znebiti, se pokesati svojih grehov in ugotoviti, kaj mora izboljšati pri sebi. Skratka, post ni čas, ko bi se smeli tercialsko ubadati z drugimi. Upam, da nikogar ne žalim, ko rečem, da orante z neupoštevanjem pravoverne razlage posta ravnajo v nasprotju z lastno religijo, o kateri so sicer prepričane, da jim daje pravico vsem po dolgem in počez zapovedovati, kako naj živijo.

Prav, mogoče se motim. Mogoče je ravno hotenje, da bi verjela logično, krivo, da sploh ne verjamem. Nikomur ne odrekam pravice do lastnih prepričanj in lastne vere. Drugo vprašanje pa je, ali sme svoja prepričanja ter svojo vero voditi na sprehod na javna mesta.

Slovenci se dokazano ne znamo obnašati na javnih mestih, natančneje, pojem javnega mesta si razlagamo docela napačno. Kolikokrat se je že zgodilo, da sem tega ali onega gospoda, ki je vso kavarno osrečeval z gromkim predavanjem o stvareh, ki so se v resnici tikale samo njega in sogovornika, prosila, naj zniža glas, ker moti druge goste pri spokojnem srkanju pijače ali prebiranju časopisa ali knjige? Prevečkrat. To početje sem opustila, ker zdaj že vnaprej vem, kaj mi bo hrupni motilec zabrusil v odgovor: »Saj smo na javnem mestu, zato lahko delam, kar hočem!« Ali drugače povedano: omikano se je treba obnašati doma, na javnem mestu pa smo lahko voli. Napaka. Sleherne pravice je konec, ko začne posegati v pravice drugih, zato vas ponižno rotim, da med naslednjim obiskom tega ali onega lokala poskušate obdržati svoje decibele na vajetih.

Seveda pa bi morale v skladu s povedanim tudi naše orante za razvratne dekline in pregrešne ginekologe moliti doma ali v cerkvi, ne tam, kjer s tem lahko koga prizadenejo. Ženska, ki je na poti v bolnišnico, ker mora hočeš nočeš splaviti, je občutljivo bitje. Zadnje, kar potrebuje, je pogled na plakate s slabo razumljenimi, premalo prežvečenimi in premalo ponotranjenimi pobožnimi parolami ter na bleščeče se oči orant – ali se bleščijo zaradi pobožnosti ali zato, ker smejo orante spet enkrat urejati svet, pa je kajpak veliko vprašanje. Prizanesljiv odnos do ljudi, ki trpijo, bi k lepšemu življenju gotovo pripomogel bolj od javne manifestacije lastnih načel.