Peter Wohlleben: Skrivno življenje živali

Avtor uspešnice o skrivnem življenju dreves je udaril še v drugo.

Izhajajoč iz splošnega nepoznavanja živali predstavlja nezamisljive primere veveric, ki so posvojile mladiče bližnjih sorodnic, in vrane, ki je vzgojila mladega mačka. Potem prednost živali pred strojem: strojna vleka dreves uniči gozdna tla do globine dveh metrov, konj pa je do narave prijazen delavec, še zlasti, ker se mu pri gozdarju lepo godi; namen tega je namreč najti takšno delovno mero, da jo bo konjič igrivo ponavljal iz dneva v dan. Poseben lisjak je bil jelen, ki je spretno bežal pred streli lovca, saj je prepoznaval avto, s katerim se je ta vozil na lov. A ne le to, ločil je isto znamko avtomobila, s katerim se je v gozd pripeljal gozdar, pred katerim pa ni bežal. V zagati se je znašel štrk, ki je nekje izgubil svojo štorkljo in spomladi znesel gnezdo z novo družico, a glej vraga – na istem kraju se je pojavila še stara in štrk je v potu svojega obraza nosil hrano v dve gnezdi.

Delo niza antropomorfne lastnosti živali, ki premorejo občutke hvaležnosti, sramu in obžalovanja, so kos poštevanki, nesebičnosti, skritim mislim … O osi, denimo, bi človek mislil le najslabše, da je nepotreben zli stvor, pa vendar je tudi prav koristna, saj z vrtnega zelja pohrusta nadležnega kapusovega belina. Toda kriterij pisanja je tu živalska podobnost s človekom oziroma koristnost živali s stališča ljudi.

Prav zato ta poučna in kdaj osupljiva knjiga ne doseže Skrivnega življenja dreves. Pisec, ki je gozdar, je drevju veliko bližje, ko nam ga opisuje s stališča njega samega, pojasnjuje, na kakšen način biva, ne v čem je podobno človeku.