Bolj škofovski od papeža

Maja Novak

24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Ihta

Draga gospa, spoštovani gospod, pravzaprav bi morali biti beguncem vsi hvaležni. Po njihovi zaslugi zdaj vemo, kar smo si od nekdaj želeli vedeti, pa si nismo drznili vprašati, to se pravi, kako se imenujejo prebivalci Škofij. Škofjoti. To malce diši po škofih. A naj vaju ime nikar ne zavede, spoštovana gospa in gospod, kajti Škofjoti niso bolj škofovski od škofov, ne, ne, bolj papeški so od papeža, saj ta proti beguncem nima nič. Seveda pa še čakamo dan, ko bo katerega nastanil v preddverju svoje spalnice.

Leva paradigma (ali kakorkoli se temu učeno reče) nas uči, spoštovana gospa in gospod, da je bes Škofjotov, ki ga je sprožila novica o nastanitvi 50 beguncev v središču njihove domovinice, zakuhala država, saj – poosebljena z rezilno žico, od groze izbuljenimi očmi Mira Cerarja, kadar govori o neobstoječih begunskih poteh, in štorastimi državnimi sekretarji – pri »navadnih« ljudeh, soli zemlje, zbuja strah pred tistimi, ki si drznejo biti drugačni; kaj drznejo, taki so se že rodili, kaj hujšega. In vse to je popolnoma res. Vendar to ni vsa zgodba.

Kajti če natanko premislimo, spoštovani ljudje, so se Škofije začele že v Ambrusu. Ko so Ambrušani (ali kakorkoli se že sami imenujejo) zelo nedvoumno in na vse mogoče nadvse otipljive načine povedali, da v svojem okolju nočejo romske družine Strojan, so s tem odprli vrata sovraštvu, ki je zdaj našlo pot vse do državne meje. Takrat je ulica ugotovila, kolikšno moč ima. Takrat ste, spoštovani gospe in gospodje, odkrili dar govora. Po dolgih letih, ko ste zaradi večinoma pretiranega strahu pred represivnimi ukrepi domnevno totalitarne države previdno molčali kot miške, pa naj se je zgodilo karkoli, ste oberoč začeli izrabljati to, o čemer ste menili, da je svoboda govora, ne da bi se zavedali, da v resnici ni posredi to, saj svoboda, kot si jo predstavljate vi, spoštovani gospe in gospodje, pomeni nesvobodo in kršenje pravic nekoga drugega. Ja, se zgodi, če človek začne jezikati šele v zrelih letih, ne da bi desetletja poprej kdaj vsaj oprezno vadil.

Iz niča ste brez vmesnih stopenj prešli k pretiravanju. V letu, ko se je zgodil Ambrus, sem dobila prvo spletno povezavo. In brž ko sem dobila to, sem dobila tudi prvi e-mail, v katerem je bil kupček šal o »ciganih«, ter drugega, v katerem je bil tloris stanovanja, ki naj bi ga bil Janković domnevno ponujal Romom, z zlobnim pripisom: »Tudi sami bi bili veseli tako razkošnega, mar ne?« Potem so izbruhnili forumi in potem je izbruhnilo prepričanje, da je v državi, ki je hvala bogu zdaj demokratična, mogoče izreči in natipkati prav vse, hujskati po dolgem in počez, zmerjati, žaliti, obtoževati. Se razume, da vaju je ob prebiranju takega smetja obšel strah, spoštovana gospa in gospod.

Ja, se zgodi, če človek začne jezikati šele v zrelih letih, ne da bi desetletja poprej kdaj vsaj oprezno vadil.

Država, ki jo je v ambruških dneh poosebljal predsednik Drnovšek, je takrat šla na teren in mirila Dolenjce: »Bodite vendar ljudje!« Pa ni nič pomagalo. Nestrpnost si je iz medijev, ki so širili prej nepreizkušeno in zdaj napačno razumljeno svobodo govora, utrla pravo avtocesto na plakate, transparente in zastave. Česa vsega ni bilo mogoče prebrati na kosih kartona, ki so, nasajeni na late, vihrali nad glavami jeznih Škofjotov! Tudi to, da je čas za lustracijo, čeprav mi niti pod razno ni jasno, kaj ima ta opraviti z begunci, ki so vsi fundamentalisti, tatovi in posiljevalci slovenskih deklet. Da so taki, vendar vemo, saj to piše na spletu, približno tam, kjer piše, da je obvezno cepljenje otrok zarota globalizirane farmacevtske industrije in da je otroško paralizo mogoče krasno pozdraviti z velikimi odmerki vitamina C.

Ampak vprašajta se, spoštovana gospa in gospod, kje se bo ustavil spletni virus nesprejemanja drugačnosti. Kaj, ko vaju bo nekega dne zamikalo, da bi se preselila? Kdo vama v krasnem novem svetu jamči, da se ob novici, da sta kupila hišo v vasi, kjer vajine družine še ne poznajo, ne bo zbrala srenjska žlota in se začela glasno spraševati, ali ste vsi skupaj primeren dodatek njihovemu kraju? Vi pa – tako bodo vaščani razbrali s Facebooka – imate zoprno taščo, utelešenje vseh tašč, ki je pri osemdesetih letih že prav neznosno sitna, najstniška otroka, ki se sumljivo oblačita in jo mahata po ulici naduto, kot da je ves svet njun, sami pa radi posedate v bifeju in ob kavici prebirate časopis. Si predstavljata kartone na lati, ki bodo pognali iz blata, ko se bodo razširile govorice o prihodu vajine družine, spoštovana gospa in gospod?

»Starka bo nedvomno grdo gledala naše otroke, kaj momljala z brezzobimi usti in se zgražala nad današnjo mladino!« bo zavpila srenja in na kartonih se bo zabliskalo: »Za naše otroke gre!« »Mulca bosta vplivala na našo dečico, da se bo tudi sama začela nositi kot mestni hiphoparji!« bo navrgel kdo in kartoni bodo oznanjali: »Za naše otroke gre!« Le da bodo to drugi kartoni. »Odrasla dva bosta hodila tod mimo v lekarno in v trgovine ter ves dan visela na vrtu pred bifejem!« se bo glasila naslednja obtožba (ta je bila med najbolj utemeljenimi, kar so jih beguncem namenili Škofjoti) in na rumeno-beli zastavi bo po zgledu tiste s Škofij pisalo: »Čas je za zamenjavo uprave vaške zbiralnice mleka!«

Nazadnje vam bodo sicer dovolili, da pridete, vendar vas bodo razselili, enega otroka v gozd, drugega na njivo konec blatne poljske poti, vas, gospa, v opuščeni vinotoč, gospoda pa v nekdanje skladišče nadomestnih delov za traktorje. Tašča bo šla v mrliško vežico, to bo še najpriročneje. Z nikomer od svojih ne boste imeli več stika, z domačini pa seveda tudi ne, ko pa vas bodo sovražili. Osamljeni boste in za integracijo v vaško družbo ne bo nikakršne možnosti. Takrat se spomnite gesel, ki ste jih sami kracali po spletnih forumih in na kose kartona, in vprašajte se, ali si niste sami krivi.