Safari

za +

V neokolonialni kleti.

Avstrijski filmar Ulrich Seidl se rad odpravi med šokantne ljudi, ki se sami sebi zdijo povsem vsakdanji in normalni. Spomnite se le dokuja V kleti, v katerem je šel pogledat, kaj v svojih kleteh skrivajo normalni Avstrijci – in v tem podzemlju tevtonske patologije je našel lovce s trofejami, ljubitelje kač in orožja, aficionadose sadomazo seksa, ženske z lutkami, ki so videti kot dojenčki, ksenofobe, ki so prepričani, da so muslimani “nelogični”, in zbiralce nacističnih spominkov, ki še vedno mislijo, da je imel Hitler prav. V Safariju najde nov segment ljudi, ki mislijo, da imajo prav – groteskne Nemce in Nemke, Avstrijce in Avstrijke, ki se odpravljajo v Afriko na plenilske safarije. Vsak hoče ustreliti kaj velikega, unikatnega, monumentalnega – leva, tigra, opico, zebro, žirafo. Vsak hoče narediti vtis nase – in na svojo »rekreativno« patologijo.

Vsak hoče svojo »pravo afriško trofejo«. A živali ne morejo prehvaliti – brezmejno jih občudujejo. Bolj občudujejo le svoje puške in svojo upravičenost do safarija. V Afriki lahko počnejo, kar hočejo. To se jim zdi nekaj povsem naravnega, celo romantičnega – tako kot njihov vzvišen odnos do Afričanov, »ki znajo teči zelo hitro, samo če hočejo«. Še high-five in selfie – in gredo domov. Afriko spremenijo v svojo malo neokolonialno klet. Ob tem, kar počnejo (in to imajo za »šport«!), bi šlo drugim na bruhanje. Toda ubijanje je le del užitka – preostali del užitka je nedolžnost, ki jo izžarevajo. Nedolžni so kot ostanki nacističnih taborišč smrti, kot zlo, ko se postara. To so ljudje, ki ne bi nikomur storili nič žalega. Fašizem lahko vedno računa na njih. Rasizem prav tako. In kapitalizem tudi. Itak se animalizirajo z njim. Seidl jih snema tako, kot da so nagačeni. Niti ustreliti jih ni treba. (Kinodvor)