Jamiroquai: Automaton

Zgodba skupine Jamiroquai se začne leta 1992, ko je pevec Jay Kay – verjetno razočaran, ker po avdiciji za glavnega vokalista zasedbe Brand New Heavies ni dobil službe – stvari vzel v svoje roke. To so bili časi vzpona londonskega sloga acid jazza in tudi Jamiroquai je bil izrazit predstavnik živahne scene, navsezadnje je prvo singlico izdal pri njenem temeljnem kamnu, kultni založbi Acid Jazz. Sledili so ekološki vzpon med zvezde, prvenec Emergency on Planet Earth, nato vrnitev vesoljskega kavboja (druga plošča The Return of the Space Cowboy), ob prelomu tisočletja pa počasi mrtvi tek pop predvidljivosti. A z vsaj enim obveznim absolutnim hitom na vsakem albumu.

Tako je bilo vsaj do zadnje plošče. Rock Dust Light Star (2010) ni postregla z nobenim hitom. Je bila pa zato bolj razmetana in dobrodošlo neambiciozna, delno poklon zlatim letom acid jazza, delno disco, delno organski pop s številnimi počasnimi baladami.

Od tega prijetno nesodobnega projekta je minilo sedem let, malce daljši premor tudi zato, ker je Jay Kay vmes popestoval dva otroka in zamenjal značilni preveliki klobuk in tudi perjanico za svetlobno naglavno inštalacijo. To pa je tudi glavni, edini opaznejši slogovni zasuk ob izidu zasedbine nove, osme plošče.

Z albumom Automaton Jamiroquai sicer ponovno pritisne na plin. Ključna etiketa je disco, saj gre za dokaj uniformno plesni material svetlečih se sintetizatorjev in »nilerodgerskih« kitarskih okraskov s čezmernim odmerkom godalnih barvanj in vrhuncev ter občasnimi saksofonskimi ali kitarskimi čizi minisolažami. Zaradi nekoliko masivnejše elektronske produkcije so nekateri mediji pohiteli z oznakami »futurološki« ali »v prihodnost zazrti«, kar je precej površno, saj na plošči ne slišimo čisto nič avantgardnega, vizionarskega ali tehnološko pionirskega. Pravzaprav v glavnem slišimo veliko sestavin prejšnjih hitov, slišimo ploščo, ki je dvojno retro, saj ni samo praznik disco glasbe, ampak na njej Jamiroquai hkrati tudi prikima lastni diskografiji, vse do njenih začetkov.

Drugi mediji skupini iz istih razlogov očitajo, da leta 2017 zveni kot kopija francoskega dvojca Daft Punk. Ja, le da je ravno nasprotno: Daft Punk je še prej, s prehodom v disco pop fazo, torej s pohodom na pop milje in zavzetjem tega, ki še traja, zvenel kot Jamiroquai. Britanska skupina je bila tista, ki je s kozm(et)-ično nadgradnjo nalezljivega gruva disco muzike že precej pred dvojcem pojahala lestvice. Spomnite se le posnetka Cosmic Girl.

Automaton je kompaktno ziheraška plošča. Je projekt dodelanih disco štiklov, ki jih ta skupina preigrava že približno dve desetletji. Brez kiksov, všečno in gladko, brez ene dlake, popolna uigranost. Material, ki sodi na velike odre. Jamiroquai, skupina za vse generacije in okuse.