Viktor Jerofejev: Telo

+ + + +

Poročni prepir Vzhoda in Zahoda »Zahod potrebujemo le zato, da nam ni treba biti del njega,« zapiše provokator Viktor Jerofejev med vsemi drugimi premisleki o ruski duši, ki se je v zbirki kratkih zgodb Telo loti z nam neizmerljivo stopnjo ironije in precej tudi zares. Piše o Rusiji Turgenjeva, ki ji pripada, in rejeni, močni in seveda manj prefinjeni Rusiji diplomata in šepetalca carjem Pobedonosceva, ki predstavlja imperij in vojsko in vse; potem se ti dve vzporedni Rusiji v njegovi zgodbi ravsata na sekretu.

Jerofejev se v tem debelem in neuravnoteženem bralnem špehu dobro ponorčuje, iz vsega. Iz vloge disidentov, ki morajo v tujini v naštevanju grozot tekmovati z daljnovzhodnimi preganjanci, ki s fantastičnimi zgodbami gladko premagajo druge, tudi kadar ti prodajajo zgodbe svoje države iz sedemintridesetega. Iz stanja sodobne Rusije, ne brez kančka solženicinovske nostalgije. Iz ljubezenskih neredov in spolnih praks in fizisa vsevprek, in v tem je neustavljiv: kopulacije gor in dol, v dvoje in v mnogokotnikih, od Islandije do Tibeta in Poljske, z joškatimi lepoticami, priveski ameriške delegacije založnikov, nedolžnimi maserkami, spremljevalkami po službeni dolžnosti, ode jajcem in jutranji erekciji in analnemu seksu, femme fafale in pijanskim ekscesom.

Jerofejev je bil po očetu diplomatu blizu partijski vrhuški, ko je konec sedemdesetih let izdal zbornik in bil ekskomuniciran iz pisateljske srenje. Precej politične nekorektnosti je ostalo: ko popisuje brezvezne knjižne sejme in občinstvo, ki skoraj tekmuje za najbolj butasto vprašanje občinstva sploh. Ko se loti epizod iz političnega in kulturnopolitičnega življenja, pri katerih je bil navzoč. Ko se loti spolnih praks novopečene smetane ruskih bogatunov in spolnih praks kar tako. Ali ko v kratkih stikih med kulturami reče kakšno o japonskem prijatelju fotografu ali o komičnih zapletih pri pisanju libreta za uspešno opero in postavitvi, ki ji je nizozemska kraljica stoje ploskala in vsi drugi seveda za njo. Vendar Jerofejev pri visokih obratih politične nekorektnosti vedno omenja ozadja, o katerih se molči.

Koplje na mestih preloma, kjer plodno črpajo nesporazume med ruskim samorazumevanjem in odnosom tujine do nekdanjega imperija. Premisli vlogo Rusije v svetovnem trendseterstvu v literaturi, slikarstvu, njen odnos do Judov, duhovito in brez pietete. Literarno – tudi zaradi obsega, v zbirki je kakšnih pet ducatov zgodb – pa je to precej neuravnotežen roman, v katerem najdemo alegorične in dobro poantirane zgodbe, pa tudi takšne, ki se zdijo bolj material za kolumno in izbrizg hipnih in slabše povezanih domislic; tem daje enotnost kvečjemu avtorjev asociacijski bazen.