Svetlana Alpers: Umetnost opisovanja

+ + + +

Holandska umetnost v 17. stoletju.

Običajno je veljalo, da je bila pač odslikava Nizozemske. Je torej to lahko branje za 21. stoletje v državi nad Balkanskim polotokom?

Slikarji tistih časov so radi upodabljali limono. Čemu? Odgovor na fasciniranost nad podobami vsakdanjih predmetov je iskati v rokodelstvu, kot je bilo tedaj opekarstvo, pri katerem je zaradi večjega zaslužka hitrost nadomestila spretnost. Rezultat so bile seveda slabo narejene ploščice. (Tako kot danes industrijska proizvodnja.) Če je torej Holandec želel videti sijajno izdelano ploščico – si jo je lahko ogledoval le na Vermeerjevi sliki!

Potemtakem umetnost kot pojem vrhunskega dela; slikarji so tedaj začeli prodajati slike za astronomske vsote, ker je bilo vanje vloženega ogromno dela.

Frenetičnost hiperkomunikacije se zdi izključno moderni pojem, no, stari holandski mojster je naslikal Julija Cezarja, kako pisarjem narekuje štiri pisma, hkrati pa sam piše peto.

Holandski slikarji so bili sicer prvi, ki so množično slikali zemljevide, ki so jih potem kupci obešali na stene kot okras. Kartografija daljnih mest, celin in držav je implicirala spoštovanje vednosti, jasno tudi aspiracijo kolonialnih vojn in trgovine.

Posebej razširjena tema je bilo upodabljanje pisem. Portret dekleta dobi naenkrat dramatično moč, če mu slikar položi v roko odprto pismo. Gledalec začne takoj iskati zgodbo, najsi bo nesrečna ljubezen glede na izraz obraza ali vprašanje o vsebini, na katero napelje pozorni bralčev pogled v pismo, in drugod Davidovo pismo poveljniku na bojišču, katerega ženo si kani prisvojiti z njegovo smrtjo, in spet drugod pogled nekoga, kradoma pogledujočega v pismo, ki ga bere žena.

Ker knjiga na koncu predstavi tudi 178 slikovnih podob, se lahko bralec še sam poskusi v branju slik.