Vatikanska erotika

Poštirkana bela oblačila, natančna prečka, spektakularen križ na verigi, rdeči žametni copatki in bela čepica, za zajtrk češnjeva kokakola, v ustih pa cigareta in ostre besede. To je mladi papež v novi nadaljevanki hiše HBO, ki ga upodablja Jude Law, britanski lomilec src, ki je tabloide polnil zaradi afere z varuško ter zaradi dveh otrok, ki sta mu jih rodili občasni prijateljici. A kljub pričakovanjem, da bomo gledali prigode mladca, ki bo še bolj liberaliziral cerkev in seveda kršil celibat, je Lenny Belardo, ki prevzame ime Pij XIII., torej je imenski naslednik Mussolinijevega apologeta Pija XII., vse prej kot liberalen.

Oče televizijskega papeža je Paolo Sorrentino. Italijanski režiser slovi predvsem po prikazih hedonističnega življenja buržujev in likov, ki kljub velikemu vplivu v družbi iščejo smisel in užitke drugje. Za svojo upodobitev kontroverznega italijanskega politika Giulia Andreottija v filmu Il Divo je prejel nagrado žirije v Cannesu, za Neskončno lepoto o upokojenem romanopiscu in kralju družabne kronike, tako politika kot pisatelja je upodobil Toni Servillo, pa oskarja za najboljši tujejezični film. Da se je po svetu politike, upokojenih romanopiscev in skladatelja v filmu Mladost zdaj lotil še Vatikana, je skorajda razumljivo. Le kje drugje bi na kupu našel toliko nasprotij – med strastjo in odrekanjem, med razkošjem in skromnostjo, med vero in cinizmom.

Sorrentinov papež je sicer v ZDA, kjer nadaljevanko predvajajo nekaj mesecev za evropsko premiero, po Trumpovi inavguraciji dobil nekoliko drugačne konotacije. Da je avtoritaren, nedosleden fanatik, nestrpnež, ki drugim prepoveduje kajenje, sam pa je verižni kadilec, sebi neljube kardinale pošilja na Aljasko, sam pa najraje ne bi potoval nikamor, želi izgnati geje, dokončno prepovedati splav, poroke istospolnih, celo ločitve. V kontekstu sodobne Amerike je lik Lennyja Belarda preblizu Trumpu, a Sorrentinov papež je nastal pred Trumpovo izvolitvijo in morda ga lahko pri nas glede na to, da v najbolj prestižnih televizijskih terminih gostujejo tudi kardinali, beremo s pomočjo Franca Rodeta.

Kardinal Rode se je pred leti v Sloveniji namreč znašel v središču škandala, ko je prek časnika Delo z njim želel navezati stik njegov domnevni biološki sin, Peter S., ki naj bi bil otrok Franca in Brede. Rode je takrat sicer potrdil prijateljstvo z Bredo, a zanikal okoliščine, ki bi lahko vodile do spočetja otroka. Takrat je pojasnil, da bi njuno »prijateljstvo lahko preraslo v ljubezen, a sva se sporazumno odpovedala drug drugemu zaradi višje vrednote: mojega duhovniškega poslanstva ... Nikoli se nisva toliko zbližala, da bi se iz tega lahko rodil otrok ... Razšla sva se nekako tako, kakor sta se Črtomir in Bogomila iz Krsta pri Savici odpovedala zemeljski ljubezni iz višjih razlogov.« No, med višje razloge, sodeč po intervjuju z Vesno Milek, spada tudi Rodetova nesposobnost, da bi se vezal samo na eno žensko, saj so njegovi horizonti preširoki.

Mladi papež je ideološka nočna mora, a morda bolj kot kritiko cerkve uteleša kritiko sodobne družbe in njenih medijev.

Odrekanje zemeljski ljubezni je tudi v Mladem papežu pogost motiv. Ko Belardo napove, da bo iz cerkve izgnal vse homoseksualce, začnejo kardinali in drugo vatikansko osebje za spoved pristojnemu duhovniku do potankosti opisovati svoje heteroseksualne skušnjave, izkušnje iz predduhovniških časov, še posebej pa izstopata erotična privlačnost med vatikanskim državnim sekretarjem Voiellom in kipom Willendorfske Venere, pa med Voiellom in sestro Mary, da podvigov papeževega najboljšega prijatelja in misijonarja v Hondurasu, Andrewa Dussolierja, ki v Hondurasu uživa v trojčku z ženo šefa narkokartela in še enim mladcem, niti ne omenjamo. Sorrentinov Vatikan je poln erotike in seksualne napetosti, njegovi prebivalci in prebivalke pa napetost zaradi prepovedi samo še stopnjujejo. A ko v javnost pridejo papeževa pisma dekletu, v katero je bil nekoč zaljubljen, a ji pisem ni nikoli poslal, ves svet govori o ljubezni.

Mladi papež meni, da je Vatikan poln prestrašenih otrok, ki si ne upajo ljubiti druge osebe, zato se zatekajo k Bogu, a to seveda ne pomeni, da je Bog v Mladem papežu zgolj nadomestek. Sorrentinov papež se morda res sprašuje, ali sploh verjame v Boga, a hkrati z molitvijo lahko doseže vse, od spočetja otroka do smrti grešnice. Pri svojem delu je tako ortodoksen, da se odpove pojavljanju v javnosti, prepove spominke s svojo podobo, medijem razloži, da mu je vseeno za njihova vprašanja, svoj medijski slog pa utemelji na pisatelju Salingerju, grafitarju Banksyju in glasbeni zasedbi Daft Punk. Mladi papež je ideološka nočna mora, a morda bolj kot kritiko cerkve uteleša kritiko sodobne družbe in njenih medijev. Mladi papež ve, da s tem, ko ves čas govorimo, bolj malo povemo, da z redčenjem načel, da bi ustregli množicam, dolgoročno škodujemo tem idejam, in čeprav si tako on kot Rode revolucijo predstavljata nekoliko po svoje, bi se verjetno oba strinjala, da potrebujemo več politike in manj medijskega pojavljanja.