Na vrvici

Janko Lorenci

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Kolumna

Vojni refleks v Ameriki še vedno odlično deluje – Trump je dal izstreliti nekaj raket na Sirijo in čez noč postal pravični maščevalec, poljunak. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo posegel po preverjenem receptu napada na zunanjega sovražnika in si tako izboljšal javno podobo doma. Poteza je toliko bolj pričakovana, ker je Trump s tem izrabil največjo ameriško prednost pred preostalim svetom – naravnost velikansko premoč v orožju. Preseneča pa niti bolj ali manj složno evropsko ploskanje raketiranju. Tudi za večino Evrope je Trump šele zdaj postal pravi ameriški predsednik. Tisti, ki zna udariti.

Postopoma se uresničujejo vse slabe napovedi, ki so spremljale njegov vzpon. Doma je napadel stebra demokracije, sodstvo in medije. Poosebil je nečisto zvezo politika-kapital. Je grožnja miru, ker bo vojaško hazardiral (glej korejsko dogajanje) in ker, gledano strateško, potiska Rusijo in Kitajsko v nevarno defenzivo – ne več zaradi ideoloških razlik, ampak zaradi geostrateških interesov, se pravi regionalne in globalne nadvlade. Z raketami na Sirijo je prišel na okus in se bo nedvomno vživel v vlogo globalnega policaja, kar od Amerike ironično tako in tako pričakuje skoraj pol sveta. Na najvišji mogoči ravni je utrl pot populizmu. Zganjal bo protekcionizem, kjer to Ameriki ustreza, sicer pa totalni liberalizem, k čemur bo spadalo tudi odkrito ignoriranje mednarodnega prava. Stara politika ameriške »izjemnosti« in agresivnosti se je s Trumpom samo radikalizirala.

Do take Amerike, ki dela svet nevarnejši in se meni le za svoje interese, je Evropa oziroma EU tradicionalno servilna. Amerika ji v marsičem škodi, Unija pa se ji še naprej ponižno klanja, približno tako kot Slovenija vrhovom EU. Prav zaradi lomastenja ZDA (čeprav tudi po svoji krivdi) je deležna pritiska beguncev, terorizma, gospodarske škode zaradi ukrepov proti Rusiji, grozečih okoljskih težav itd. Evropsko samopodrejanje je vseh vrst – politično, mednarodno, vojaško, finančno. Zelo podcenjena je tudi odvisnost od ameriških tehnoloških velikanov; vse evropske javne uprave so vedno bolj odvisne od Microsofta. Evropa, nekoč popek sveta, se je – v nasprotju s Kitajsko, pa tudi Rusijo – docela vdala v ameriško dominacijo, s tem pa v svojo odvisnost. Tako je lahka žrtev izsiljevanja, kolikor je to sploh potrebno.

Sprejemanje ameriškega patronata je zelo nenaravno že glede na razvitost in gospodarsko moč EU. Izstop iz ameriške orbite bi bil pravno in materialno nesporen in povsem mogoč, hkrati pa koristen za našo celino in svet. Zakaj torej to čudno ždenje v ameriški senci?

Deloma gre za zgodovinsko pogojeno, civilizacijsko sorodnost Evrope in Amerike, ki zamegljuje spoznanje o škodljivi odvisnosti. Pomemben dejavnik je šepava evropska samozavest, izgubljena v samouničevalnih vojnah, ki sta ju končali dve zunanji sili – Amerika in Rusija. Potem so tu slabosti združene Evrope, ki jih Amerika s pridom podpihuje in izkorišča: notranja neenakost in razklanost (npr. strah evrovzhoda pred Rusijo, angleški posebni odnosi z Ameriko, ki so vplivali tudi na brexit), ideološko-politična fascinacija evroelit z Ameriko; relativna vojaška šibkost in razpršenost, odsotnost lastne zunanjepolitične strategije in še kaj navaja EU, da mirno sprejema Ameriko kot svetovnega policista, sebe pa kot njenega varovanca in vajenca. Pri tem so strahovi pred Rusijo, ki edina hipotetično ogroža Evropo, daleč prenapihnjeni (samo nemški vojaški izdatki so približno taki kot ruski). Če bi EU upoštevala predvsem svoje obrambne, ne pa Natove, se pravi ameriške globalne interese, bi lahko bila, tudi čisto vojaško gledano, brez skrbi pred rusko grožnjo. Kot ameriška lutka pa ostaja potencialno območje spopada med jedrskima silama.

Osnovna težava je v tem, da je uveljavljena evropolitika tako amerikanizirana. V njenem odnosu do Rusije ne gre samo za servilnost do velikega čezatlantskega brata, ampak tudi za apetite, povsem podobne ameriškim, da bi Rusijo spet spremenile v odprto, nemočno lovišče, kakršna je bila pod Jelcinom. Navsezadnje pa nepriljubljeni, kar osovraženi evropski politični kasti Rusija pride prav tudi kot zunanji sovražnik, koristen za umirjanje lastnih množic.

Interesi Amerike in Evrope gredo vedno bolj narazen. Zato je evropsko samopodrejanje vse bolj škodljivo. Uniji manjka notranje kohezije in volje do samostojnosti. Oboje se najkasneje od izbruha krize leta 2008 še slabša. Skupnost bo hirala in bo čedalje bolj odvisna od Amerike, če ne bo postala solidarnejša, zmanjšala razvojnih razlik med članicami in če se evropske družbe ne bodo notranje umirile. Filozofija in praksa neoliberalizma vse to izključujeta. Vsako državo posebej delata notranje razklano, konfliktno, nemirno. Če je to ena država, pač nekako vozi naprej. Če je iz takih članic sestavljena širša skupnost, postane kritično – in to zdaj doživlja EU. Še družine se znajdejo v težavah, če v njih vlada hipokrizija, če večji brat tepe manjše, če je en član bogat, drugi pa reven kot cerkvena miš.

Etablirana evropolitika se kljub posamičnim spodbudnim znamenjem ne spreminja, težave EU in podrejenost Ameriki se bodo zato nadaljevale. To potrjuje tudi hlastno pograbljena priložnost za pohvale Trumpu ob raketiranju Sirije. Medlo upanje, da bo tako grozen predsednik, da bo Ameriko in Evropo streznil, se razblinja. Trump ostaja Trump, Evropa pa se mu prilagaja. Prilagaja se tudi svojim trumpom, zvečine starejšim od Trumpa.