Evie Wyld: Vseh ptic petje

+ + + +

Prikazni iz teme

Že začne se precej grozljivo; z ovčjim kadavrom z napihnjenim trebuhom in mularijo, ki kaže sredinec in rit, in s tesnobnim nebom, na katerem krakajo vrane in je vreme za bruhat, ves čas. Punca, ki sicer striže ovce, je temu primerno prestrašena. Kot v trilerju, a ne vemo, ali smo v žanru ali kje zraven.

Punca, ki jo vidimo bolj skozi komentarje nezadržno mačističnih strižcev ovac ali naključnih mimoidočih, že z imenom Jake deluje kot možača in rada potekmuje z moškimi, tudi pri polaganju rok, rada dela sklece. Vendar ji moč ne odvzame tesnobnosti, s katero se vsak dan srečuje in ki se ji zaleze pod kožo, ponoči kriči in dirja po poljih med ovcami s puško in sluti bitje, ki ni čisto od tega sveta. Mogoče je iz katere od sob, ki si jih vizualizira in v katere je skrila preteklost, vizualizira zato, da bi zaprla in zaklenila vrata in bi stvari ostale notri. Če jo na preteklost že spominja hrbet z brazgotinami, ki se pojasnijo nekje proti koncu; morski pes, pomislimo, ker je punca iz krajev s koralnimi grebeni, sama pa enkrat vmes pojasni, da jo je poškodovala stranka, vendar vemo, da se je zlagala, a ne vemo, ali povsem.

Wyldova, ki je odraščala v Avstraliji in večino odraslega življenja preživela v Veliki Britaniji, sooča dva svetova, razgreto Avstralijo, aborigine, ovčerejo in lenobno pregretost zaselkov in angleško podeželje: Jake od tam spodaj pride na samotni angleški otok, s klifa gleda celino in se nerada druži. Vse drugo v samoti je toliko bolj srhljivo, pasje obnašanje, izginjanje ovc in njihovi zmasakrirani kadavri. Jake je malo tudi neracionalna in nevarna vsem, celo sebi, od silne samosti in izpostavljenosti mejnim stanjem.

Konfrontacija dveh divjin in dveh samot ni glavni kompozicijski postopek Wyldove, še učinkovitejša je dvojna zvijačnica, po kateri se ob prodiranju proti angleški sedanjosti in sumničenju piromanske mularije za vse zlo naokrog prebijamo v avstralsko preteklost kot v obrnjenem regresivnem časovnem poltraku. Moški, pretežno grobi, tekmovalni ter seksualno in tudi sicer dominantni, se postopno umikajo predzgodbi, ki je Jake sploh pripeljala do slabe samopodobe in dopuščanja telesnih zlorab, zgodbe o ljubezni in strasti in ognju v srcu in iskricah v očeh.

Vseh ptic petje je surov roman, ki svet ovčerejcev in potujočih prekarcev, ki jih potrebujejo za sezonska dela, izpiše s kar največjo neprizanesljivostjo. Vendar ne gre za žanr preganjane nedolžnosti, Jake je svojega denarja vredna. Roman je spisan z vrsto silovitih metafor, pretežno iz moškega, tehničnega sveta, ki Jake, punci z motorko in škarjami za ovce, pritičejo, atmosfere so dobro zadete in pretežno strašljive, pa še konec nam pušča odprt: ali Ono iz noči res obstaja ali pa Jakini naključno bližnji sprejemajo njene privide, o tem se mora odločiti vsak sam. In si s tem določiti tudi žanr, ki ga je bral.