Jerneja Jezernik: Nisem le napol človek: Alma Karlin in njeni moški

+ + + +

Ali je bila velika potopiska mizandra?

Vse biografije in vsebine del Alme Karlin ugotavljajo odsotnost zanimanja za moške, kaj šele strasti do njih. Avtorica študije o njej ji sledi po arhivskih dokumentih, pismih in objavljenih knjigah ter predstavlja moške, ki so ji bili blizu. Jasno, na začetku ljubeči ostareli major v podobi očeta, potem ljubimec iz Laškega, s katerim si je dopisovala pet let, dokler se ni izkazalo, da ji pisma pošilja kar domača služkinja. V času Londona pred prvo veliko vojno je na tem, da napravi samomor (z lilijami in jasminom), a jo ustavi vprašanje kitajskega prijatelja: ali bi se poročila z njim? Zaroko z bogatim Kitajcem kasneje prekliče podobno kot s perujskim pesnikom Atahualpo. Oba imata seveda zanjo potrebni espri, a misel, da bi bila objekt naslade, ter še huje, da bi sedela doma in skrbela za dom, namesto da bi potovala po svetu, študirala in pisala, je zanjo nesprejemljiva: »Stoletja dolgo bi se lahko z njim sprehajala, a …«

Ob nekaj mesenih poskusih tujcev na potovanjih tako ostane samo še gospod I. na Tajvanu, misteriozni kipec Li Tie Guai ter nekaj poslovnih tovarišev. Veda almaizem tako ostane s prazno malho, pri čemer pa je tudi sama študija daleč najprivlačnejša, ko opisuje njenega potepuškega duha. Dama, ki govori več kot deset jezikov, široko kultivirana, raje kakor v družini biva v daljnih deželah, kjer se često znajde v revščini in lakoti z dvema žemljicama na dan, se javlja za priložnostna dela natakarice, uradnice ter – opazuje svet. Vtise potem prenaša v članke, ki jih piše na svojo eriko nekje v brlogih južne poloble.

Preprosto: eros potovanja je bil pač tako velik, da za druge ni imela prostora.