Varuhi schengenske meje

Maja Novak

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Ihta

Zadnji teroristični napad v Evropi (če je bil res terorističen in če ga niso, kot domnevajo nekateri, zagrešile skrajne levičarske skupine ali – to je verjetneje – kaka stara mamka iz Dortmunda, ki je bila sita nogometa) nam bo v spominu ostal, no, kot zadnji. Kot beli dan je namreč jasno, da zdaj, ko se je Slovenija oklicala za varuhinjo schengenske meje, na ozemlju EU ne bo počila niti ena bomba več. Ko bo ljudem prodrlo do zavesti, kako varno živijo po novem, jim ne bo več žal, da so pred velikonočnimi prazniki in po njih na prestop meje s Hrvaško čakali celo do pet ur, kajti zadovoljno si bodo pokimali in rekli: splačalo se je.

Teroristi ne bodo več mogli udariti, ker preprosto ne bodo mogli v Evropo, niti tja ne bo mogel nihče, ki bi želel novačiti mladce za Islamsko državo. Po sistematičnem pregledu njihovih dokumentov jim bodo pot zastavili naši vrli možje v modrem. Saj se menda samo po sebi razume, da bo po tem, ko so sistematični nadzor na mejah opustile vse druge evropske države in to tudi glasno oznanile, vsak borec islama, ki da kaj nase, pomislil: v Evropo ne bom poskušal priti čez finsko, grško, madžarsko, bolgarsko ... mejo, to bi bilo prelahko, zato ni zanimivo; ne, čast mi veleva, da se vanjo poskušam prebiti prav čez slovensko-hrvaške mejne prehode, kjer Hrvati sicer zabušavajo, zato pa vsaj Slovenci to počnejo samo občasno, začasno in tako naprej, torej ostaja trohica možnosti, da me res primejo. Tak nadzor, ki ga na nejevoljo državljanov na svojih nekaj ducatih kilometrov meja izvaja ena sama država, tista najpridnejša, ima res smisel!

Nak, teroristov se nam nič več ne kaže bati, kaže se nam bati hrvaških školjkarjev. Smo pač država, ki, po vsem sodeč, laže varuje schengensko mejo kakor tisto v Piranskem zalivu. Po teranu so zdaj kot jabolko spora očitno na vrsti klapavice: v tem presežku gastronomskega obilja bi se prilegel še kak kos kruha pa kakšna solata. Ali morda, ker je afera s školjkami izbruhnila prav na velikonočni petek, malo hrena in pirh? Ali pa bodo mediji naslednjič čez naše ne najboljše sosede začeli udrihati zaradi frnikol ali risalnih žebljičkov? O teh je, če drugega ne, pred skoraj natanko šestdesetimi leti v mladinskem romanu Tajno društvo PGC duhovito pisal Anton Ingolič ...

Ampak od najstniških zbiralcev rajsnedlov in enega samega umaškega školjkarja se raje vrnimo k teroristom, zaradi sistematičnega slovenskega nadzora vesoljnih meja zdaj dokončno poraženih in onemogočenih. Moja najboljša prijateljica L., katere domislice so včasih še bolj ... hm, izvirne ... od mojih, mi je pred dnevi predlagala novo strategijo boja proti terorizmu. (Morda zaradi mojih kolumn meni, da imam kaj vpliva na visoko politiko, he he.) Niti minute televizijskega prime tima jim ne bi smeli nameniti, pravi. O terorističnih napadih bi morali poročati skopo in zadržano. Nobenih znova in znova predvajanih posnetkov razdejanja, ki so ga povzročili, nobenega polaganja cvetja in prižiganja svečk, nobenih novinarskih komentarjev, nobenih medijskih spin-offov ali kakor se že temu reče. Kajti teroristi si bolj kot vse drugo želijo prav tega, da bi nastopali na televiziji in v časnikih. To je njihovo najmočnejše orožje. Ko bi spoznali, da se mediji ne menijo zanje, bi jih prežel tak obup, da bi se zavlekli kam na samo in se od same svete jeze vsi razstrelili. Kje daleč od kamer.

Žal (res žal) se bojim, da tako ne bo šlo. Kajti – prvič, če odrečeš medijsko pozornost zločincem, jo odrečeš tudi njihovim žrtvam, te pa bi bile zdaj, ko na nas zrejo iz nebes, zaradi tega morda užaljene. Drugič, zagotovo bi se kje našla kakšna tečnoba, ki še verjame v demokracijo in ki bi začela nakladati o svobodi govora ter pravici javnosti do obveščenosti. In tretjič: kaj ti pomaga prisiliti k molku ali vsaj dostojanstveni zadržanosti televizijo, radio in časnike, celo tiste najbolj žolte, ko pa bo še vedno obstajal vsenavzočni, vsemogočni in vsevedni splet? Navsezadnje je bilo najgrozljivejše posnetke londonskega terorističnega napada mogoče spremljati prav na družabnih omrežjih, ko pa so kreteni, tepci in voli, slučajno navzoči na tistem nesrečnem mostu, v svesti si tisočerih všečkov, ki jih bodo deležni na Facebooku, pri priči segli po mobilnikih in začeli z njimi opletati celo pred nosom reševalnih ekip, ki so poskušale pomagati tam, kjer se je še dalo. Gledati to je bilo skoraj tako dobro kot dvanajst ur pred tem, ko so tisti znameniti posnetek, o katerem je govorila vsa Slovenija, sneli s spleta, gledati, kako dva preprosta človeka, sol zemlje, na smrt mlatita tretjega. Skoraj bi se dalo reči, da se teroristi proti naši civilizaciji tako uspešno borijo prav zato, ker izkoriščajo dosežke (hm ... dosežke?) te civilizacije. Ta ali ona stara mamka moje baže bi morda še pomislila, da je potemtakem s to res kaj narobe. Sama sebe žre.

Samo mene poglejte: na velikonočni ponedeljek, ko srečnejši od mene v družinskem krogu zbijajo pirhe, sama čemim v svoji sobici in pisateljujem o teroristih, torej počnem točno to, česar se po mnenju L. in – po pravici povedano – tudi po mojem, ne bi smelo. Morda pa so že zmagali? Ko bo nocoj, tik pred koncem praznikov, ta ali oni siromak, ki si je čez podaljšani konec tedna drznil obiskati svojce na ozemlju nekdanje Jugoslavije, spet več ur tičal v koloni pred sistematično nadzorovano mejo, bo ob tolikšni prekuciji, ki jo je najpridnejša država v Evropi vnesla v življenje državljanov, morda res pomislil, da so že zmagali.