Dr. Dušan Keber, strokovnjak za zdravstvo

»Nasprotovanje ukinitvi dopolnilnega zavarovanja je boj za ohranitev privilegija, ki jo elite vedno znova zavijajo v celofan višjih gospodarskih interesov«

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je Dušana Kebra imenovala za svetovalca pri sklepnih fazah sprejemanja zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Keber je eden največjih strokovnjakov za zdravstveno politiko pri nas, prve programske dokumente je objavil že pred 30 leti, v času vrenja pred osamosvojitvijo. Zdravstveni sistem je gradil kot strokovni direktor ljubljanskega kliničnega centra in potem kot minister v tretji vladi Janeza Drnovška. A glavnega cilja, preoblikovanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, da bi slovensko zdravstvo postalo solidarnejše, doslej še ni dosegel. Po 13 letih poskusov je zdaj ta reforma spet na njegovi mizi.

Gospod Keber, kje je naš zdravstveni sistem po 25 letih napredka? Zgodbe pacientov govorijo o nekakšnem kolapsu. 

Ker sem pričakoval to vprašanje, sem poklical tri prijatelje iz zdravstva, ki jim zaupam. Vsi trije so menili, da se je zdravstveni sistem v tem času znatno izboljšal, v zadnjem času, ki ga je težko časovno opredeliti, pa stagnira. Že dolgo imamo eno najnižjih umrljivosti novorojenčkov, in čeprav ta podatek pogosto ponavljamo, ni nič narobe, če ga še enkrat: gre za enega najboljših kazalcev delovanja zdravstvenega sistema in drugih socialnih sistemov družbe in po njem nismo samo še enkrat boljši kot v ZDA, temveč boljši tudi od povprečja petnajsterice EU. Že tri desetletja vodimo programe za osveščanje prebivalstva za zdrav način življenja, ki je skupaj z boljšo dostopnostjo do zahtevnih posegov na srčnem žilju prepolovila umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni in jo izenačila z EU 15. To ni samoumevno, v mnogih drugih državah na vzhodu Evrope ljudje danes za infarktom še vedno množično umirajo. Dosegamo tudi zavidljive uspehe pri javnozdravstvenih programih zgodnjega odkrivanja raka Zora, Dora in Svit. Tudi drugi programi so uspešni. Čakalne dobe so se vse do nedavna skrajševale. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo recimo treba čakati na poseg zaradi sive mrene tri leta, nato smo jo povsem odpravili, v zadnjem času je spet pet mesecev. Na začetku mojega ministrovanja je bila čakalna doba na operacijo srca leto in pol, danes tri mesece.

Toda tudi izjave samih zdravnikov so pogosto kataklizmične. Zdravniki govorijo o izgorelosti, pacienti spijo na stolih po urgencah, obiskovanje zasebnih zdravnikov je postalo tako rekoč samoumevno …

Od časa finančne krize in varčevalnih ukrepov, ki jih simbolizira zloglasni ZUJF, so se razmere spremenile. Zdravstvena blagajna, za katero seveda stoji vsakokratna vlada, je znižala cene storitev za vsaj 15 odstotkov, kar je skoraj pol milijarde manj sredstev, namesto da bi jih zaradi medicinske inflacije povečevala, in skupaj s politiko zavajala državljane, da bo zanje ostalo vse enako, ker naj bi količina storitev ostala enaka. Ali ni bilo nekako pričakovano, čeprav je do skrajnosti nepošteno, da se je skoraj sočasno začela kampanja o neučinkovitosti zdravstva, o notranjih rezervah in o korupciji, ki odnaša stotine milijonov? Naj omenim študijo evropske komisije iz leta 2015, ki je ocenjevala učinkovitost zdravstvenih sistemov v obdobju pred krizo. Učinkovitost slovenskega zdravstvenega sistema je nekje na sredini in je podobna kot pri Finski, Danski in Irski. Ob tem pa smo že pred varčevanjem imeli najmanj zdravnikov v EU in najnižji delež javnih sredstev za zdravstvo v BDP-ju med razvitim delom EU, v absolutnem znesku polovico manj od EU 15! V takih okoliščinah varčevanje ne more ostati brez posledic. Konj, ki mu daješ vedno manj hrane, na koncu pogine. Kar imamo danes, je hiranje konja. Čakalne dobe so samo en, čeprav za ljudi najpomembnejši simptom. So tudi drugi, prav tako pomembni: nazadovanje nekaterih programov, neobnavljanje opreme, upočasnjen razvoj, upad raziskovalne dejavnosti ...

Kaj pa korupcija v zdravstvu? Celo parlamentarna preiskovalna komisija se zdaj ukvarja s tem, domnevno sistemskim problemom. Nezadovoljstvo ljudi je veliko.

O korupciji govorim tudi sam domala vse poklicno življenje, če omenim samo safari v Keniji in operacijske mize, ampak na podlagi dejstev in ne z demagoškimi izjavami. V Sloveniji dajemo za zdravstvo skupaj tri milijarde javnih in zasebnih sredstev, od katerih gre velika večina za povsem transparentne namene, kot na primer plače. Tudi nakup zdravil je dobro reguliran, in čeprav bi se dalo iz njega še kaj malega iztisniti, na tem področju skoraj zanesljivo ni korupcije. Torej ostanejo oprema in zdravstveni pripomočki, za kar porabimo kakih 800 milijonov na leto, pri čemer gre znaten del za tradicionalne izdelke, ki so že davno dosegli najnižjo ceno. Tudi ob neprizanesljivi oceni o potencialni razsežnosti korupcije ne pridem do številke, ki bi bila višja od sto milijonov, kar je seveda nezaslišana vsota, pa vseeno je daleč od pol milijarde, o kateri vpijejo nekateri demagogi. Študija evropske komisije je korupcijo odkrila v vseh evropskih državah, da o ZDA, kjer sega korupcija, ki jo oni imenujejo lobiranje, v desetine milijard, niti ne govorim. Tam se denar iz farmacevtske industrije legalno pretaka k političnim strankam, za povračilo pa ameriška vlada, največji kupec zdravil na svetu, kupuje pri njej zdravila, ki so dvakrat dražja kot v sosednji Kanadi in seveda bistveno dražja kot v Sloveniji. Da je Obami sploh uspelo z reformo, je moral farmacevtski industriji obljubiti, da ne bo posegal v cene zdravil, v zameno pa je ta podprla njegovo reformo z 80 milijardami dolarjev. V primerjavi s to sistemsko korupcijo je naša na ravni balkanske krčme. Seveda je nesprejemljiva, ampak ali je res samo v zdravstvu? Ali naj naštejem primere, tiste pretekle, ali raje prihodnje, ki šele nastajajo pred očmi vse javnosti?

Hočemo ali nočemo biti solidarni? bomo še naprej prepuščali odgovor na to ključno vprašanje entropičnemu razvoju dogodkov?

Če pravite, da je korupcija zgolj preusmerjanje pozornosti, kaj pa potem je glavni izvor nezadovoljstva?

Razlaga je v resnici zelo preprosta. Kombinacija pomanjkanja denarja in človeških virov na eni strani in vse večje potrebe ljudi zaradi novih zdravil in tehnologij, pa tudi vse večjega števila kroničnih bolnikov, ki živijo znatno dlje kot nekoč, so razlogi, da je zmogljivost sistema začela pokati po šivih. V večini držav, s katerimi se običajno primerjamo, rastejo stroški zdravstva za dva do štiri odstotke hitreje kot BDP, pri nas pa je delež javnega denarja za zdravstvo zadnjih dvajset let naraščal počasneje in je posamezna leta celo zaostajal za BDP-jem. Ker niso naraščala javna, so morala naraščati zasebna sredstva, vsota pa je zadnje desetletje ostajala nespremenjena. V Sloveniji za zdravstvo namenjamo 9 odstotkov javnih in zasebnih sredstev, v Avstriji in Nemčiji pa 12. V Sloveniji je javnih sredstev za dva tisočaka, iz žepa pa dodajamo 800 evrov na osebo ali 29 odstotkov vsega. Leta 1995 je ta odstotek znašal 22, povprečje EU pa je 24. In posledica? Ljudje plačujejo vedno več iz žepa, ampak javnega in zasebnega denarja skupno ni več in ob večjih potrebah so posledica čakalne dobe. Namesto da bi v zdravstvo pritekel nazaj vsaj tisti denar, ki mu je bil med varčevanjem odtegnjen, je nastopilo obdobje iskanja grešnih kozlov. To so primeri korupcije, zdravniške napake, tudi zdravniške plače, ki so nenehno na tapeti.

Ampak te so visoke. Vsak mesec so najbolje plačani v javnem sektorju zdravniki.

Za veliko večino zdravnikov to ne velja. Neto plača zdravnika začetnika je 1200 evrov. Poleg tega gre za tendenciozne podatke, saj nobena od teh top 50 lestvic ne navaja dohodkov za 40-urni delovni teden. Narava dela v zdravstvu, ki zahteva 24-urno prisotnost na številnih deloviščih v kombinaciji s pomanjkanjem zdravnikov, ustvarja razmere, ko mnogi zdravniki v resnici opravijo dvojni delovnik. In tako so na vrhu lestvic vedno zdravniki, vendar ne vedno isti: tisti pač, ki so bili tisti mesec najbolj obremenjeni. Res pa je, da so tudi anomalije. Zame je anomalija kar Fides, ki je s svojimi pretiranimi zahtevami po trojni slovenski povprečni plači za povprečnega zdravnika izstopil iz družbe. Anomalija je Zdravniška zbornica – vsaj v znatnem obdobju svojega dosedanjega delovanja, ko se je na razkritja zdravniških napak odzvala neprimerno, da ne rečem arogantno; anomalija je tudi plača nove predsednice Zdravniške zbornice. Tudi nebulozo o polmilijardni korupciji je lansiral zdravnik. Ampak vse to še ni najhujše. Najhujše je, da se za čakalne dobe, anomalije in afere krivi javni zdravstveni sistem in se kot rešitev ponuja njegova večja privatizacija. Čeprav o delovanju zasebnega zdravstvenega sistema skoraj nihče ne ve ničesar, so njegovi apologeti prepričani, da bo rešil vse probleme. No, nedvomno bi rešil njihove gmotne interese. Potencirano slikanje katastrofičnih razmer v zdravstvu je nedvomno vsaj na pol organizirana kampanja, in to vse od takrat, ko je sedanja vlada razgrnila načrt, da bo ukinila dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Kako ste vi sami postali pozorni na dopolnilno zavarovanje? Kdaj ste recimo ugotovili, da je z njim nekaj hudo narobe?

Leta 2000 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izdala študijo, v kateri je Slovenijo po pravičnosti financiranja zdravstva med 170 državami uvrstila na neslavno 87. mesto. Kar zazijal sem – kako je to mogoče, sem spraševal na vse konce, se posvetoval z domačimi in tujimi finančniki, klical na sedež WHO v Ženevo in končno ugotovil, da je naše nekdanje pravično solidarno financiranje spodneslo prav dopolnilno zavarovanje. Dopolnilno zavarovanje je bilo izhod v sili, ker je bilo ob finančni negotovosti, ki jo je prinesla osamosvojitev, treba iskati dodaten denar in je zdravstvena blagajna uvedla doplačila za večino storitev, ki so najslabša možnost, ker udarijo samo bolnike. Dopolnilno zavarovanje je dobro vsaj v tem, ker vzpostavi vzajemnost med bolnimi in zdravimi, tako kot to velja pri avtomobilskem zavarovanju, vendar s svojimi enotnimi premijami obremenjuje revnejše bistveno bolj kot premožnejše državljane. Namesto da bi ga čim prej ukinili, je zdravstvena blagajna povečevala doplačila in premije so rasle vse do danes, ko z njimi zberemo že 14 odstotkov vsega denarja za zdravstvo. Morda se mesečna premija 28 evrov marsikomu ne zdi visoka, ampak naj prikažem, kaj to pomeni za nekoga z dna in tistega z vrha dohodkovne lestvice. Upoštevati moramo tudi zdravstveni prispevek, ki znaša 6,36 odstotka plače. Nekdo s 500 evri minimalne plače danes plačuje 32 evrov zdravstvenega prispevka, poleg tega pa še premijo dopolnilnega zavarovanja, ki znaša 28 evrov. 60 evrov skupaj pomeni 12 odstotkov njegove plače. Nekdo s plačo 5000 evrov prav tako plača 6,36 odstotkov zdravstvenega prispevka, 28 evrov pa v njegovi plači predstavlja komaj dobrega pol odstotka, skupaj torej manj kot 7 odstotkov. Že res, da je to 350 evrov in da zaradi višjih absolutnih zneskov nekateri premožni državljani mislijo, da bi v zdravstvu morali celo imeti privilegije, na primer kratke čakalne dobe, ampak pri vseh davkih je tako, da tisti z večjimi dohodki plačajo proporcionalno več, dohodnina pa je celo progresivna. Dvanajst odstotkov za najrevnejše, sedem za bogate, to je edini regresivni davek, ki ga poznam. Primer kot iz Alana Forda: tisti z boljšimi dohodki že več kot petindvajset let v našem zdravstvenem sistemu profitiramo na račun revnih.

Potencirano slikanje katastrofičnih razmer v zdravstvu je na pol organizirana kampanja, vse od takrat, ko je sedanja vlada razgrnila svoj načrt, da bo ukinila dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Zdravstveno ministrstvo želi zdaj ta problem rešiti z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in uvedbo nove, javne dajatve, ki bi bila pravičnejša. A prvi poskus te reforme je vam spodletel pred 13 leti. Zakaj je to, tako očitno anomalijo tako težko odpraviti?

Najbolj temu nasprotujejo zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki jim s tem zavarovanjem, ki je kljub prostovoljnosti praktično obvezno, saj se mu državljani ne morejo odpovedati, tudi če jim povečajo premije, denar brez vsakega napora kaplja v blagajne. Takšnega modela v svetu zavarovalništva ni – z izjemo Francije, ki tudi pozna dopolnilno zavarovanje. Zavarovalnice pri svojem odporu niso osamljene. Nasprotujejo tudi nekateri ekonomisti, ki pišejo naročene študije, in nekateri gospodarstveniki, ki javno jadikujejo, kakšno škodo bo prinesla ukinitev dopolnilnega zavarovanja, pa čeprav pri njegovem ukinjanju ne gre za nabiranje novega denarja, temveč za dajatev, ki že obstaja, le da jo danes zbiramo na nesolidaren način in ob tem zavarovalnice 70 milijonov porabijo za svoje delovanje in dobičke, poslej pa jo bomo zbirali pravično in z zelo majhnimi stroški. Ampak glavnina tihega odpora smo mi sami, ali če sem natančnejši, tisti med nami, ki se ne strinjajo, da bodo namesto današnjih osemindvajset evrov enotne premije pri plačevanju v odstotku od dohodka plačevali več: morda petdeset, sto ali sto petdeset evrov, tisti z desetimi tisočaki mesečnih dohodkov pa dobrih dvesto evrov. Strinjanje in nasprotovanje se lomi skoraj natančno na črti med tremi četrtinami ljudi, ki bodo po novem plačevali manj, in tistimi, ki bodo plačevali več: med slednje sodi vsa gospodarska, finančna in politična »elita«. To je po mojem ključni razlog za dosedanji odpor. Seveda ti ljudje niti v sanjah ne bodo izrekli tistega, kar v resnici mislijo: da bi radi še naprej parazitirali na milijonu ljudi, ki ne dosegajo niti povprečne plače in ki bi po novem plačevali manj, tisti z minimalnimi plačami le dobrih deset evrov. Kakšen cirkus za petnajst evrov prihranka pri plači, vpijejo, ker ne vedo, da ljudje prihajajo na Rdeči križ, da bi jim plačali položnice z natanko takimi zneski, ob tem pa oni s pet- do petnajstkrat večjimi dohodki nočejo izgubiti 50, 100 ali 150 evrov, ki so jim jih doslej poklanjali revnejši od njih. Če pa že, pričakujejo v zameno najmanj preskakovanje čakalnih vrst. Nasprotovanje prenosu dopolnilnega zavarovanja v javno financiranje je predvsem boj za ohranitev obstoječega z ničimer zasluženega privilegija, ki jo elite vedno znova zavijajo v celofan nekakšnih višjih gospodarskih interesov, ki jih preprosta pamet ne more doumeti. Kar se mene tiče, sem prepričan, da bo prenos nekaj sto milijonov od bolj premožnih k manj premožnim povečal kupno moč prebivalstva in bo domačemu gospodarstvu celo koristil. Ampak začuda tega nihče ne omenja. Ker nihče ne mara priznati, da nasprotuje solidarnosti, je potrebno napihovanje težav in afer v zdravstvu, saj naj bi te dokazovale, da je v zdravstvenem sistemu še precej manevrskega prostora. Samo pravo reformo menda potrebujemo, pri čemer razen gesel o večji učinkovitosti ne ponujajo ničesar otipljivega – razen tistih, ki predlagajo brutalno privatizacijo, ki bi še dodatno posegla v žepe državljanov in mnogim onemogočila ali vsaj zelo otežila vstop v zdravstveni sistem.

Nasprotniki te reforme sicer pravijo, da gre pri vašem oziroma ministričinem predlogu zgolj za davčno reformo in nikakor za neko pomembnejšo zdravstveno reformo.

To so stereotipni ugovori, ki se pojavijo pri domala vsakem zakonu, ki prinaša spremembe. Nasprotniki pravijo: najprej pripravite celovito reformo, izkoristite vse rezerve, pospravite po hiši, skratka: vzpostavite idealno stanje, da bomo videli, ali to spremembo sploh potrebujete. Predlagam, da ti gospodje in gospe, ki zase nenehno zahtevajo zelo nereformne ukrepe, s katerimi država z denarjem davkoplačevalcev rešuje njihove banke in podjetja, namesto tega pripravijo predlog reforme, ki bo njihove probleme rešila brez finančnih injekcij. Nisem opazil, da kaj prida pospravljajo pred svojim pragom, razen z odpuščanji, minimalnimi plačami in prekarnim delom. Zakon, o katerem govoriva, prinaša tudi druge koristne spremembe, o katerih morda ne bova govorila, ampak že sama ukinitev dopolnilnega zavarovanja ima reformne razsežnosti. Mislim, da se celo v vrhu zdravstva mnogi ne zavedajo, kako velikanski pomen ima prenos zasebnega dopolnilnega zavarovanja nazaj v javni sistem. Zame je to civilizacijski premik; nič manj kot to.

Znano je, da bi z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja na leto država privarčevala več kot 50 milijonov evrov, kolikor jih tri zasebne zavarovalnice sedaj porabijo zase. Zakaj pa je ukinitev dopolnilnega zavarovanja tudi civilizacijski premik?

Že 25 let se naše nekdaj javno zdravstvo giblje v smeri napredujoče privatizacije. Omenil sem, kako smo z deležem zasebnega financiranja že med neslavnimi prvimi v EU, povečuje pa se tudi pritisk na večje število zasebnih izvajalcev, ki naj bi v sistem prinesli konkurenčnost in tekmovalnost, čeprav vsi dokazi iz sveta pričajo, da privatizacija prinese koristi zgolj izvajalcem, državljanom pa neenakost in škodo. Mnogi politiki so do zdravstva bodisi brezbrižni ali pa jih je lobijem, ki bodo imeli od privatizacije koristi, uspelo pridobiti na svojo stran. Skratka, nevarnost, da zaradi sedanjega sistemskega pritiska in pritiska posameznih interesnih skupin javni sektor razpade in da na njegovih razvalinah zacveti pristop »zdravje za tistega, ki ga lahko plača«, ni majhna. Dovolj je že kakšna bolj neoliberalna vlada od te, ki jo imamo zdaj. Z zakonom, ki bo zasukal dosedanji petindvajsetletni trend in z eno potezo dvignil delež javnih sredstev s 70 na 87 odstotkov, bomo postali ena od najbolj solidarnih držav v Evropi – vsaj kar se zdravstva tiče. S tem korakom bo država kot zastopnica interesa vseh državljanov poslala pomembno sporočilo deležnikom v zdravstvenem sistemu: sporočila jim bo, da se je dokončno odločila, da bo gojila in razvijala javni zdravstveni sistem kot temelj socialne varnosti in kohezije.

Primer kot iz Alana Forda: tisti z boljšimi dohodki že več kot petindvajset let v našem zdravstvenem sistemu profitiramo na račun revnih.

Nov zakon o zdravstvenem zavarovanju je pravkar šel skozi javno debato in je zdaj pred novim, koalicijskim usklajevanjem. V tem trenutku mu najbolj nasprotuje stranka DeSUS oziroma njen podpredsednik Tomaž Gantar. Razumete, zakaj?

Ne smem biti krivičen: zakon, ki je šel v javno razpravo, je bil pripravljen v hudi časovni stiski in je zato nedodelan, nekateri njegovi predlogi so zame celo etično nesprejemljivi. Poznavalec, kot je Gantar, je to nedvomno opazil. Seveda v dodelanem predlogu, ki nastaja po javni razpravi, vsega tega ne bo. Vendar pa Gantar skupaj z mnogimi drugimi ponavlja refren, da samo z javnim denarjem problema zdravstva ne bomo rešili. Vedno jih vprašam, kako ga nameravajo rešiti z zasebnim denarjem. Sam si tega ne znam predstavljati. Zasebni denar je vedno namenjen samo tistim, ki ga dajejo. Tudi argument, da bi vzporedni zasebni zdravstveni sistem razbremenil javno zdravstvo, ne vzdrži: v EU se z zasebnim zavarovanjem v večini držav zbere le do 2,5 odstotka sredstev za zdravstvo. Slovenija ga že zdaj z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, ki predstavlja zasebna sredstva, zbere 14 odstotkov. Kam naj še gremo?

Torej imamo že zdaj enega najbolj privatiziranih zdravstvenih sistemov?

Kar se tiče financiranja, nedvomno.

Ali ni res, da več ko je tega zasebništva, večji so interesi, pot nazaj proti bolj solidarnemu sistemu pa je vse težja?

Se strinjam. Danes se na sestankih, ki so namenjeni zbiranju pripomb in usklajevanju pogledov na zakon o zdravstvenem varstvu, srečujem z ljudmi, ki jih poznam dolga leta. Osupel sem, kako so nekateri med njimi v zadnjem času spremenili svoje mnenje: iz zagovornikov javnega sistema so se spremenili v vsaj tihe podpornike privatizacije. Naj ob tem dodam, da tudi sam ne nasprotujem zasebnim zavarovanjem in zasebnim izvajalcem, le država ob tem ne sme pozabiti, da zasebni sistem noče in ne more reševati zdravja tistih ljudi, ki si zasebnega zavarovanja ne morejo privoščiti in ki so v veliki večini. Gre za znano razmerje 99 : 1. Najhuje pa bi bilo, da bi si država predstavljala, da jo zasebni sistem lahko razbremeni odgovornosti.

Kaj pa se je dogajalo leta 2003 v Sloveniji? Tedaj ste kot zdravstveni minister prvič predlagali, da v Sloveniji dopolnilno zavarovanje ukinemo in ga preoblikujemo v solidarnejšo, javno dajatev. Zakaj je tedaj ideji nasprotoval finančni minister Mramor?

Kaj misli on osebno, ne vem, bil pa je pod pritiskom institucij, ki jim danes pravimo trojka; trojka pa pod vplivom ZDA, kjer na solidarnost gledajo kot na nekaj, kar omrtvi konkurenčnost. Prenos obstoječega zavarovanja v javno dajatev so razumeli kot nov davek, pa čeprav je tudi dopolnilno zavarovanje de facto davek. Vendar ni šlo samo za Mramorja: takrat sem bil s svojimi pogledi povsem osamljen in sem moral najprej prepričati svojo najbližjo okolico in nato politično okolico, da bi sploh lahko prišel s predlogom v javnost. Dopolnilno zavarovanje je takrat veljalo za dobro rešitev, mene pa je tedaj razvpiti ekonomist razglasil za trockista in rdečega Kebra. V javnih soočenjih so zelo redko navzoči predstavniki malih ljudi in bolnikov raje verjeli zdravnikom, ki so govorili, da je moj predlog bedarija, kot pa meni, ministru, ki je že po definiciji lopov. Vendar se je javno mnenje postopoma nagnilo na mojo stran. Še danes mislim, da je bil moj tedanji poskus, čeprav neuspešen, največji uspeh mojega ministrovanja. Dosegel sem, da danes večina slovenske javnosti ve, zakaj je dopolnilno zavarovanje krivično.

Po zadnjem predlogu zakona, ki je bil v javni debati, bi ljudje namesto dopolnilnega zavarovanja v višini 28 evrov plačevali »zdravstveno nadomestilo« od 20 evrov do 75 evrov, odvisno od njihovega socialnega položaja oziroma davčnih razredov …

… to je res sedanji predlog, ki pa je posledica kompromisa med ministrstvoma za zdravje in finance in je slab ter izvedbeno in finančno zahteven. Namenjen je zgolj temu, da ne bi preveč prizadel premožnih. Sam menim, da je edini sprejemljiv model obremenitev dohodkov, še najbolje dohodninske osnove z enotnim odstotkom za vse: v tem primeru bi znašal okrog 2,2 odstotka. Predlog, po katerem bi revnejši plačevali 20 evrov, bogatejši pa do 75, je zgolj malce manj regresiven model, saj razpon 1 proti 3,75 še približno ni podoben razponu med dohodki, ki znašajo 1 : 15 in več. Revnejši bi po tem predlogu še vedno plačevali relativno več od bogatejših.

Opažate, da del ljudi že živi v svojih svetovih?

Da. Zato danes brez slabe vesti govorijo, da so zahteve po več solidarnosti levičarska demagogija pred volitvami. Ali pa, da 28 evrov niti za revne ni veliko, češ da imajo vsi mobilne telefone.

To je argument, ki ga slišite med pogajanji?

Vsaj na hodnikih pr ed pogajalskimi dvoranami.

To pravijo zaposleni na finančnem ministrstvu, ki še vedno vztrajajo pri modelu, po katerem bodo revnejši plačevali več?

No, njih nisem slišal. Ampak res pa je, da finančno ministrstvo omahuje, da bi dopolnilno zavarovanje pretvorili v davek, kar bi bilo daleč najbolj enostavno, najbolj pravično in ne bi povzročilo domala nikakršnih dodatnih obremenitev, razen seveda ob vzpostavitvi sistema. Obstoječi predlog je silno zapleten, zahteval bi kar malo armado dodatnih zaposlitev, poleg tega fiksni zneski ne bi sledili dinamiki dohodkov in bi zahtevali pogoste spremembe zakona.

Ampak kakšen je argument finančne ministrice, da bi morali bogatejši še vedno plačevati manj?

Njen argument je, da je finančno ministrstvo z nedavno mini davčno reformo tistim s plačo med 1600 in 2900 evri znižalo dohodninsko obremenitev do 150 evrov na mesec, sedaj pa bi te učinke z novo zdravstveno dajatvijo izničili. Češ, tem državljanom damo finančno spodbudo, nato pa jim jo odvzamemo. Sam gledam na to drugače: zaradi mini davčne reforme bodo ti ljudje lahko skoraj neopazno prenesli večjo obremenitev, ki jo prinaša zdravstvena reforma. Lahko bi trdil, da so vnaprej dobili povračilo za bodoči zdravstveni davek. Ampak predloga, ki ga navajam, finančno ministrstvo ne podpira, ker je bojda neizvedljiv. Skratka: ministrstvo, ki je znalo zelo hitro izpeljati davčno reformo v korist ljudi, ki zaslužijo blizu 3000 evrov (ali je preveč hudobno, če rečem, da tudi v korist večine politikov?), ne zna predlagati načina, kako bi zavarovalno premijo pretvorili v linearen davek v korist najšibkejših v družbi. To se mi zdi nezaslišano! Pri teh manevrih gre morda tudi za namene nekaterih, da zakon v tem mandatu ne bi bil sprejet. Premalo solidaren prenos dopolnilnega zavarovanja v javno financiranje bi gotovo sprožil odpor nekaterih skupin v parlamentu. Bliža se tudi predvolilno obdobje in slišati je komentarje, da bi zdravstvena reforma preveč koristila zgolj eni koalicijski stranki. Upam, da se bo to izkazalo za napačno predvidevanje.

Mislim, da se celo v vrhu zdravstva mnogi ne zavedajo, kako velikanski pomen ima prenos zasebnega dopolnilnega zavarovanja nazaj v javni sistem. Zame je to civilizacijski premik.

Vam to ne vzbuja nezaupanja v celoten politični sistem? Politične stranke že 13 let ne zmorejo pravičneje razdeliti zdravstvenega prispevka med ljudi.

Dejstvo, da takšne reforme ne pridejo do parlamenta ali pa se zaustavijo v njem, priča o tem, da v Sloveniji ne odločajo interesi državljanov, temveč zasebni interesi skupin in posameznikov s finančnim in političnim vplivom. Zdi se, da razen v obdobju pred volitvami večina sploh ne razmišlja o nalogah države, med katerimi je skrb za socialno varnost vseh državljanov na prvem mestu. Koliko politikov razmišlja o tem, kakšna družba želimo biti? Hočemo ali nočemo biti solidarni? Ali bomo še naprej prepuščali odgovor na to ključno vprašanje entropičnemu razvoju dogodkov? Na to točko smo prišli zaradi doslednega zavračanja dediščine prejšnjega družbenega sistema in slepega zaupanja v kapitalizem in tržni sistem, ki ju sploh nismo poznali.

Kdaj boste končali pripravo zakona o zdravstvenem zavarovanju in ali mislite, da vam bo tokrat uspelo?

Zakon mora biti po nekaj predhodnih fazah v vladi sredi junija. Imam še upanje, da nam bo tokrat uspelo.

Vas zdaj, ko ste postali ministričin svetovalec, že obiskujejo lobisti?

Klasičnih lobistov, torej tistih, ki zastopajo prepoznaven parcialni interes, k meni ni, saj vedo, da morajo imeti zelo dobre argumente; pri čemer naj povem, da dobre argumente hitro posvojim. Prihajajo pa ponudbe na druge naslove. Dobili smo, recimo, ponudbo pomoči Ameriške gospodarske zbornice (AmCham), kjer menda točno vedo, kaj v našem zdravstvu manjka. Upam, da so svojo pomoč ponudili tudi predsedniku Trumpu, saj jo pri zdravstvu nedvomno potrebuje.

Zadnje leto sicer vodite Rdeči križ. Vam je ta izkušnja kaj spremenila pogled na solidarnost?

Že kot zdravnik sem videl veliko revščine, ki se druži z boleznijo. Revščina, ki jo zdaj vidim, je revščina ljudi, ki so vsaj na videz še zdravi, vendar zaradi revščine na njihova vrata trka tudi bolezen. To niso tisti ljudje, ki vas na cesti prosijo za denar, večina revnih se svoje revščine sramuje in jo ima za žig neuspešnosti na svojem čelu. Med njimi so vedno pogosteje ljudje, ki redno delajo, vendar z mizerno plačo ne morejo preživeti. Kar tretjina vseh zaposlenih v državi prejema minimalno plačo ali manj. Ljudje ob meji hodijo vsak teden na odvzem krvne plazme v sosednjo državo, da dobijo bornih dvajset evrov, kar seveda ni plačilo za kri, vendar jim to nekateri vseeno očitajo. Kako je mogoče, da njihovi delodajalci ne uvidijo, da tem ljudem, ki se po plačilu vseh položnic prebijajo z nekaj evri na dan, dvajset evrov prihranka na mesec pomeni preživljanje za nekaj dni? Kakšna aroganca jim omogoča, da zanikajo njihovo revščino, češ da imajo vsi mobilne telefone? Prav zato menim, da bo sprejem zakona civilizacijski premik, morda kvečjemu sočutju do sočloveka.