Kendrick Lamar: DAMN.

Že samo pogled na »špillisto« nove plošče zvezdniškega raperja Kendricka Lamarja razkrije (ponovno) velikopoteznost. Kot da gromki, »veliki«, tematski, enobesedni naslovi (smrtni grehi, vrline, Bog) ne bi bili dovolj, so zapisani še z velikimi tiskanimi črkami. A Lamar pač nikoli ni bil skromen ali malenkosten, vedno je rapal gosto, nametaval kup zamisli, zgodb, kup zvočnih plasti. Vedno je bil tudi večplasten, konceptualen, versko razpoložen in ulično neposreden. Izrazite spremembe ritma in toka rapanja znotraj posameznih posnetkov, epski citati, skriti pomeni, miniaturne reference in tehnično brezhibne ostre rime ... vse to so metode in triki, s katerimi se je K-Dot prelevil v Lamarja in se ustoličil kot najbolj izpopolnjen ali celovit raper sodobne ere.

DAMN. je njegova četrta (prava) plošča in z njo spet naredi velik slogovni obrat, četudi ne tako revolucionarnega kot v preteklosti. Če poenostavimo, lahko rečemo, da je bila prejšnja plošča To Pimp a Butterfly prelomni jazzovsko-soulovski maksimalizem, nova pa je delno R & B-jevski minimalizem. Od vsega, kar je Lamar ustvaril doslej, je zvočno najbližje popu. Podlage so kompaktne, brez številnih odigranih okraskov, so sodobne, neposredne in oskubene. Druščina producentov ni majhna in je skrbno izbrana: svoje so pristavili Mike Will Made It, Alchemist, 9th Wonder, Dj Dahi, najbolj sta ploščo zaznamovala Sounwave in Bēkon, nekaj malega pa so dodali skupina BadBadNotGood, Thundercat in James Blake.

Nič manj neposreden ni Kendrick Lamar, zveni pikreje, včasih surovejše kot v preteklosti. Nekje med zrelostjo, nihilizmom in fatalizmom. Upanja mu je ostalo malo. Njegovo razmišljanje je temačno, pogosto kontradiktorno, včasih tudi rahlo depresivno. Album začne in sklene z naključnostjo svojega obstoja oziroma s svojo minljivostjo. Kljub vsej neposrednosti pa mu ostaja še ogromno tega, kar je treba prežvečiti – vse male reference in pokloni (raznim vzornikom), vse vživljanje v vloge in igranje vlog, pripovedovanje zgodb, tema rasne determiniranosti v najmogočnejši državi svobodnih, ničevost slave, notranji konflikti, trpljenje ... Od svetopisemskih do uličnih tem in poezije. Tudi manj mesnati Kendrickov album je torej velik obrok.

Slišimo tri glavne (pevske) goste, novinca Zacharija, Rihanno in U2-jevca Bona. Čeprav Rihanna navrže tudi kratko »repčugo«, je DAMN. plošča s preveč blagega petja (tudi Lamarjevega!), s preveč meglenimi melodičnimi, prijetno poslušljivimi R & B-jevskimi deli.

Tudi če Lamarjeva nova plošča ne bo zapisana v anale s tako velikimi črkami kot TPAB, niti ne s tako velikimi kot Good Kid, M.A.A.D City in, ja, niti kot Section.80, pa bo zapisana kot prva plošča ameriške prve raperske lige, ki sempla tudi iz zakladnice slovenske popularne muzike. Zadnji posnetek na plošči zanka košček posnetka Ostavi trag skupine September. In DAMN. kljub vsemu bo pustil vidno sled. Tudi če ali pa prav zato, ker »kar se zgodi na zemlji, ostane na zemlji«.