Volker Leppin: Martin Luter

Kritična biografija utemeljitelja protestantizma.

Sin bogatega rudarskega podjetnika Ludra je vstopil v beraški red avguštincev puščavnikov. Upor proti očetu, ki je hotel Martina poročiti. Ko je desetletje kasneje, takrat že doktor teologije, s 95 tezami napadel svetega očeta v Rimu, je že nastopil s popravljenim priimkom – Luter (nemško Luther), v pomenu »osvobojeni«. Leppin oriše čas trgovanja s pokoro in razmah korupcije (polovica nabirke za cerkev sv. Petra je šla mestnemu trgovcu) in Lutrov pogled, po katerem pokora ne more biti enkratno dejanje, temveč mora trajati vse življenje.

Biograf seveda predstavi intelektualni milje, iz katerega je črpal upornik proti papežu, predvsem pa dogodke, ki so omogočili zmago protestantizma na Nemškem. Papež je namreč izdal bulo zoper Lutra, cesar ga je izobčil, kar je pomenilo, da ga lahko zapre in preganja kdorkoli, toda preganjani je postal osrednja figura v deželi. Kako? Bil je izvrsten polemik, ki pa je v spopad pritegnil še javnost. Svoje misli in tudi pisma ter odgovore papeških antagonistov je objavljal v knjigah, ki so postale bralne uspešnice. Zasebni spor je spremenil v javnega. V njem so se prepoznali knezi, profesorji, študenti, kmetje in meščani. Dobil je torej zaščitnika med knezi, ki so potem sami prevzeli njegove ideje in jih realizirali v državni in verski politični ureditvi. A avtor poleg mitskega dela omeni tudi Lutrov zaton, njegov disput z Erazmom, spor z Zwinglijem, besedne napade na Jude, razočaranje kmetov, ki so od moža svobode pričakovali, da jih bo branil v uporu proti gosposki, on pa je nasprotoval nasilnemu uporu zoper oblast, četudi bi bil upravičen. Torej znani in še bolj neznani Luter – znamenitih tez nikoli ni pribil na cerkvena vrata niti ni bil škof –, ki je bil prva avtoriteta svojega časa, ikona pa je postal šele po smrti, ko se na njegovem imenu utemelji luteranstvo in se širi po Evropi.