Hrček

Janko Lorenci

26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Kolumna

Sojenje, ki grozi Janši z odvzemom sumljivega premoženja, bo za šefa SDS nevarnejše kot sojenje v zadevi Patria. Tam je bilo vnaprej jasno, da ga bo ustavno sodišče rešilo – obsodbo vrhovnega sodišča je razveljavilo, vendar Janše ni oprostilo, ampak je stvar vrnilo v ponovno sojenje, a jo zakoličilo tako, da je zadeva zastarala. Tokrat je dokazno breme obrnjeno, leži na Janši, ta pa se je doslej v finančni preiskavi zagovarjal neprepričljivo ali sploh ne.

Pred novim sojenjem se znova postavlja vprašanje, kako je lahko tako problematičen človek politično tako trdoživ. Vsak drug politik bi pod težo že bistveno manjših bremen že zdavnaj zginil s prizorišča.

Njegovih grehov mrgoli, so zelo različni in zvečine zunaj vsakega dvoma. Je prvorazredni ekonomski škodljivec, eden glavnih krivcev za krizo po letu 2008, ker je pred tem zelo pregrel gospodarstvo. V svojem drugem mandatu je z zloglasnim zujfom uvedel ostro zategovanje pasu in prizadel rast, hkrati pa zlasti znanost, šolstvo, kulturo, zdravstvo. V drastičnem nasprotju s svojo osamosvojiteljsko slavo je klavrn patriot: v državo je klical trojko, ki bi nas spravila na kolena podobno kot Grčijo. Drži se ga sum mnogih kriminalnih početij, od orožarskih poslov prek Patrie (tu je bil pravnomočno obsojen!) do čudnega poslovanja z gotovino. Je mnogokrat ujeti politični manipulator in lažnivec. Je izrazit neoliberalec – med drugim se je zavzel za enotno davčno stopnjo, česar si še politiki v ZDA in Angliji, domovinah neoliberalizma, ne upajo. Je avtokratski, klasično sumničav voditelj stranke in eden od očetov tajkunstva, s katerim je hotel ustvariti do sebe prijazne slovenske velekapitaliste. Nenehno prenaša medvojno razklanost v današnje čase in zastruplja odnose med ljudmi. Pol družbene histerije gre na njegov račun.

Kako je mogoče, da se vse to odbija od njega?

Najprej je tu njegov sloves zaslužnega osamosvojitelja, ki ga resno ne zanika nihče, a ga Janša spreminja v mit. Drugič, na levici in desnici ima šibko konkurenco. Preostanek desnice se je dolgo sprijaznjeval z životarjenjem v Janševi senci in šele zdaj se je temu resneje uprla NSi. Na levici ni po Kučanu in Drnovšku zrasel noben štrleč politik, brez tega pa pri nas trajno močna stranka ni mogoča. Z Janšo sodeluje brez večjih pomislekov in ga ni nikoli skušala izolirati, kot so to marsikje v Evropi z ekstremisti storile zmerne leve in desne stranke in jih tako onemogočile. Za levico in novo sredino (SMC) je Janša po logiki, po kateri volivci izbirajo manjše zlo, koristen sovražnik. Če ga ne bi bilo, bi se volivci veliko bolj sproščeno sprehajali med levico in desnico in to množenje volilnih migrantov bi levici avtomatično pobralo nekaj sicer zagotovljenih glasov. Temu se lahko reče tudi politični oportunizem, ki hkrati govori, da je med etablirano levico in novopečeno sredino na eni ter SDS na drugi strani veliko podobnosti zlasti pri presajanju neoliberalizma na naša tla. Kar še ne pomeni, da Janša, gledano v celoti, ni večje zlo.

Krivci za njegovo teflonskost so tudi mediji; bojijo se ga, ga občudujejo, v njem ne vidijo težave. Nekoliko več poguma kažejo (nacionalna tv pač ne) v zadnjem letu, dveh, ko fascinacija z njim popušča zlasti zato, ker se možnosti za njegovo vrnitev na oblast krčijo. Pravzaprav sta njegovo nedotakljivost doslej načela le policija in pravosodje.

Gre tudi za njegove osebne sposobnosti – dolgo pred Trumpom je uspešno hujskal proti (političnemu) establišmentu, čeprav je njegov član par excellence. Veliko prej je tudi ustvarjal »postfaktično« stvarnost, v kateri dejstva postanejo nepomembna ali vsaj relativna. Janša premore dovolj IQ, povsem pa mu manjka empatije in čuta za to, kaj je prav in kaj ne. Je egoist, ki vedno bolj neskrito streže zgolj samemu sebi, svojim interesom, frustracijam in ugodju; njegovo tvitanje je glede tega prav izdajalsko. Tak profil ga je dvignil, a ga politično in osebnostno počasi pogublja.

Stranko je zgradil zvesto po svoji podobi – agresivno, makiavelistično, manipulativno. Redki posamezniki – dostojnejši ali po lastni presoji ne dovolj nagrajeni – so ga sicer zapustili, drugi, zlasti njegov ožji krog, pa vedo, da bodo z njim zgrmeli tudi sami in da bo SDS kot skrajno personalizirana stranka brez njega padla v dramatično krizo.

To je tesno povezano s tem, da si je Janša podobno, kot je naredil stranko, postopoma vzgojil volilno telo, volivce, ki očitno potrebujejo Voditelja. Igra na njihove frustracije, strahove, zamaknjenost v njegovo osebnost, pri tem pa mu pomagata splošni, surovejši razvoj družbe in posredno vsa preostala politika. Trdega jedra njegovih volivcev ni doslej omajalo nič, druge, ki volijo SDS bolj iz navade (nekaj takih volivcev ima vsaka stranka), pa bodo preiskava, sojenje in verjetnost, da mu bo premoženje zaplenjeno, navdali z resnimi dvomi o njegovi moralnosti. Marsikateri bo pomislil: poštenim ljudem se odvzem premoženja preprosto ne more zgoditi, ker znajo povedati, od kod jim toliko denarja.

Kadar se morala poveže z denarjem, postanejo volivci občutljivi. In za denar je občutljiv celo neomajni Janša. Obsojen, z zaplenjenim premoženjem, reven kot pol njegovih volivcev, bi ostal brez počitnic na Havajih, golfa, volva in drugih radosti življenja. Če se jih navadiš, je brez njih težko. Zato bi bilo logično, da bi predložil račune, razložil, od kod mu kaj, privlekel od kod priče. On pa nič, še pred tožilce in sodnike noče. Samo ena razlaga je: nekje ima, hrček, zaloge.