Komedija solz

Banalnost zla.

Marjuta Slamič, alias Ida, se tokrat ne bode s hčerko, zato je precej bolj stoična kot v Niki. Ko jo zagledamo, se z avtobusom ravno pelje v Trst. Vožnja je dolga, pa četudi se med njo nič ne zgodi. Ne, to ni road movie, kot bi pričakovali (Komedija solz naj bi bila izvirno kratkometražni film, a so jo raztegnili v celovečerni film, tako da so morali nekako nabrati tiste minute), temveč povsem komorna drama. Preostanek filma se namreč odvrti v tržaškem stanovanju, čigar ostareli, osamljeni, invalidni lastnik, Albert (Ivo Barišič), je po malem D-Fens (Michael Douglas) iz Prostega pada, po malem pa Frank Slade (Al Pacino) iz Vonja po ženski.

Nenehno teži, tečnari, sika, psuje in žali. Vsi mu gredo na živce, še najbolj migranti in Cigani. »Pojedli nas bodo.« Njegova jeza je že davno prešla v nestrpnost, šovinizem, rasizem. Ida to mirno prenaša, ker je tega vajena – k Albertu prihaja dvakrat tedensko, da bi mu pospravila, da bi ga nahranila, da bi ga skopala in da bi ga trpela. Vse to je že stokrat slišala, in sicer v obeh jezikih, slovenščini in italijanščini, kajti Albert vse, kar pove v slovenščini, potem vedno ponovi še v italijanščini. To, da samega sebe nenehno prevaja v italijanščino, pa je logično: tujce, ki so spremenili sliko Trsta, vidi tako, kot so tržaški fašisti nekoč videli Slovence. No, tržaški fašisti zdaj tujce, ki jih »žrejo«, vidijo tako kot Albert, ki so ga vsi zapustili. Razen Ide. Včasih gleda svoj vlakec, včasih halucinira, včasih pa le nostalgično zre skozi okno, kot da bi skušal priklicati zlate čase, ko so v Trstu živeli le »pravi« Tržačani, saj veste, Slovenci in fašisti. Hej, fašisti so bili vsaj beli, »naši«! Toda film ga razume, saj je v resnici »dober človek« – tak je le zato, ker je star, invaliden, osamljen, nemočen, betežen in od vseh zapuščen. Kar je približno tako, kot če bi rekli, da obstajajo razlogi, ki rasizem in fašizem upravičujejo.