Christopher Clark: Mesečniki: kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno

+ + + +

Avstralski zgodovinar predstavi 25 let ozadij.

Od uboja kralja Obrenovića 1903, italijanskega napada na Libijo 1912, britansko-nemškega konflikta v Namibiji sredi osemdesetih let 19. stoletja, balkanskih vojn, britansko-ruskega spora v Afganistanu, sklepanja in razdiranja državnih pogodb med velesilami do atentata v Sarajevu. In seveda množice diplomatskih srečanj. Britanski premier je pred vojno Nemcem zagotovil nevtralnost, če ne bodo napadli Francije, francoski predsednik in ruski car sta pred avstro-ogrsko vojno napovedjo Srbiji sklenila, da družno vstopita v vojno.

Knjiga je pisana kronološko, čeravno si kdaj zastavi tudi primerjalno vprašanje: zakaj ni svetovna vojna izbruhnila že leta 1911, ko je Francija zasedla Maroko, Nemci pa so v Agadir poslali vojaško ladjo? A takrat sta se imperija dogovorila za koncesije drug drugemu, julija 1914 pa se nobeden izmed voditeljev antante ni sestal z avstro-ogrskimi voditelji. Habsburško cesarstvo je bilo torej odpisano, nobenega hujšega zgražanja nad ubojem princa Franca Ferdinanda ni bilo zaznati med politiki zunaj nemško govorečega sveta. Čeravno so bili vladarji tesno povezani: Nemec Viljem II., Rus Nikolaj II. in Anglež Jurij V. so bili – bratranci.

Tik pred izbruhom vojne je bilo torej vse jasno. A v obširnem delu bralec pogreša osvetlitev razmišljanj na Dunaju: kaj pomeni svetovni spopad za monarhijo Franca Jožefa? Namreč, konec prestolonaslednika tudi formalne zaveznice Italije ni spravil ne v žalost ne v bojno razpoloženje. In seveda raziskovanja v smeri premišljene mednarodne zarote: zakaj ni Mlada Bosna za atentat izbrala guvernerja Bosne Potioreka, ki je bil mrzek tamkajšnjim Srbom? Ali ni prav izbira prestolonaslednika sprožila neobvladljive reakcije Habsburžanov, ki so instinktivno posegli po maščevanju in sprožili samomorilsko smrt velike države?