Jecljanje

Janko Lorenci

5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Kolumna

Na volitvah po Evropi kot da nastaja jasen vzorec; ko so populisti premagani, si vsi oddahnejo, čeprav ostanejo na oblasti bolj ali manj prikriti zagovorniki neoliberalizma. Torej se ne bo nič izboljšalo. Francoski sociolog Eribon pravi: kdor zdaj voli Macrona, glasuje za zmago Le Penove na naslednjih volitvah.

Levica, ki naj bi iz sedanjih kriz potegnila največ, ostaja kronično neuspešna. Prevladujoča razlaga za to se glasi: s sodelovanjem (kolaboracijo) pri uničevanju socialne države je izdala delavski razred in prekariat in zato izgubila množično podporo. V socialno-ekonomskem pogledu se je izenačila z desnico, volivci se zato raje zatečejo k slednji, saj nastopa samozavestneje, ponuja preproste recepte, brenka na več strun v človeku in jim je bliže tudi v mnogih vrednotah. Zaradi levičarske mlačnosti se ji je posrečilo, da si je prisvojila sloves edinega pravega zastopnika patriotizma, ljubezni do domovine in naroda. Tako z manj odpora izkorišča od dela odvisne sloje, pri čemer se ni nikoli tako kot levica razglašala za njihovega varuha; zato velja tudi za manj dvolično.

Zdaj živimo v bolj ali manj trajni krizi in vprašanje identitete, tudi nacionalne, postaja vse občutljivejše. Osnovno občutje prebivalstev sestavljajo negotovost, nemoč, zamolkla tesnoba. V tako ozračje sta udarila še begunsko vprašanje in terorizem ter ustvarila idealen teren za populiste in pripadnike skrajne desnice, ki oboji izrazito jahajo na domovini, narodu, patriotizmu – in strahu pred tujci, drugače govorečimi in verujočimi. Zmerna desnica se je temu bolj ali manj prilagodila, levica pa je ostala v zagati.

Če bo hotela uspešneje nagovarjati celotno volilno telo, upoštevati njegove interese, a tudi njegova občutja in poglede, se bo morala posvetiti tem vprašanjem. Predvsem bo seveda morala spet v resnici postati predstavnica ljudi, ki živijo od dela ali socialne miloščine, ne pa dvolična podpornica kapitala – se torej vrniti k razrednemu boju, saj živimo v razredno vedno bolj razklani družbi. Tu bi morala biti radikalna. A to je premalo: nagovarjati bo morala vse različne identitete posameznika – tudi kulturno in nacionalno. Tu bi morala biti širša. Zdaj je njeno obračanje na volivce torzo: da je velik zagovornik socialnih pravic, ji ne verjame nihče več, vprašanju nacionalne identitete in s tem povezanih meandrov pa se je sama bolj ali manj odrekla. Tudi zato trajno nazaduje.

Odnos do domovine, naroda, nacije in v tem okviru tudi do beguncev je za evropsko levico tradicionalno kočljiva tema. Slovenski socialdemokrati o njej mencajo in se ji, če je le mogoče, izogibajo. ZL napada vladajočo koalicijo zaradi ograje in neobčutljivosti do azilantov – in zbuja vtis, da bi sama popolnoma odprla meje. Pri tem so njeni očitki upravičeni – koalicija z begunci straši, krši mednarodno pravo, prehiteva z ostrimi ukrepi. Deloma iz lastnih prepričanj in slepih strahov, deloma zato, da bi vnaprej pobrala točke Janši.

A problem begunstva obstaja in bo trajen, verjetno se bo celo zaostroval. Ima tudi nesporno socialno komponento, ki zbuja averzijo pri mnogih ljudeh – prišleki so konkurenca na trgu delovne sile. V državah z velikim priseljevanjem je to resna težava (pri nas ne). Drugi vidik je občutenje ljudstva. To je izrazito protibegunsko, protipriseljevalno.

To ignorirati je kontraproduktivno. Na težavo se je treba odzvati, vendar ne na način desnice in sredine, ampak z racionalnim, realističnim obravnavanjem problematike. Če se imaš za levičarskega svetovljana, to še ne pomeni, da se moraš izogibati vprašanjem in dilemam o domovini, naciji, patriotizmu, begunstvu. Naša politika (a ne samo ona) se na begunstvo odziva skrajnostno – bodisi s povzročanjem panike in skoraj hermetičnim zapiranjem meje ali pa z ostro kritiko tega početja in nepriznavanjem, da gre vendarle tudi za vsaj psihološki problem večine.

Rešitev je, kot običajno, v pravi meri in pravem nagovorjanju ljudi. Begunci niso strašilo, so obvladljiv pojav s svojimi dilemami, minusi, plusi. In dejstvo, ki ne bo izginilo. Skrajnostno obravnavanje ga samo zaostruje.

Konkretno: Slovenija ne sme postati ksenofobična in surova kot višegrajske države. Hkrati je jasno, da ima priseljevanje svoje meje, sicer postanejo z njim povezani socialni, politični, psihološki šoki prehudi. Skratka, ne moreš se povsem odpreti, a tudi ne povsem zapreti. To sta dva ekstrema zunaj realnosti in elementarne človečnosti. Begunce bomo morali sprejemati iz različnih razlogov – iz humanosti, zaradi morebitnih obveznosti v EU, pod pritiskom ilegalnega priseljevanja, pa tudi zaradi koristi (demografski priliv, delovna sila itd.).

Znotraj tega se je treba dogovoriti za orientacijske številke, ki še zdaleč ne morejo biti tako restriktivne, kot so zdaj. Hkrati je treba sprejemanje beguncev časovno pametno razporediti.

Realistična razprava in politika na tej podlagi bosta koristili beguncem, zmanjšali pretirane strahove prebivalstva in vzeli nekaj vetra iz jader zlonamerne politike. Potem se ji ne bo treba brezglavo prilagajati, kar pri volivcih ne pomaga, kot premier Cerar občuti na svoji koži. Dobro se je tudi zavedati, da enkrat posvojeni cinizem, odsotnost empatije, surovost na enem področju nujno utirajo pot družbenemu darvinizmu na drugih poljih, tudi socialnem, in to v zvezi s »čistokrvnimi« Slovenci. Ne pozabimo niti, da smo še v Jugoslaviji sprejeli močan priseljenski val in ga obvladali brez večjih težav. In da smo vsi do zadnjega potomci priseljencev. Nekateri med nami, tu rojeni, že bežijo naprej.