Cigareta za navdih

Maja Novak

5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Ihta

Legendarnega Marka Zorka žal nisem osebno poznala, pa vseeno še danes pogosto pomislim, kako ga pogrešam. Vse do leta 2008 je bilo prvo čtivo, ki sem ga prebrala v Mladini, vedno njegova kolumna. No, in spominjam se, da je eno od njih začel približno z besedami: pojma nimam, o čem naj danes pišem, potem pa zadevo kljub temu briljantno pripeljal do konca. Danes sem sama v enaki zagati, le da se pri mečevanju s peresom niti v sanjah ne morem primerjati z Zorkom, zato se mi tale poskus gotovo ne bo posrečil tako, kot se je njemu. Težko je človeku, ko po polpetem letu pisanja takole neudobno sedi okobal na gredi med enim praznikom, ki ga je preživel sam, in drugim, ko se mu bo godilo enako, tako da navdiha ne more črpati niti iz svojih tudi sicer dokaj klavrnih socialnih stikov. Potrpite z mano, prosim.

Tu čemim, brez ene same zamisli, in se zamišljeno poigravam s škatlico cigaret, na kateri je sličica. Na njej grdo gangrenozno stopalo s počrnelim srednjim prstom, ki ga večina manjka. Ne vem točno, kako naj bi to delovalo na druge zakrknjene kadilce, a name je delovalo nekako takole: »Škatlico modrih ***, prosim. Ojej, tole na sliki je pa res hudo. Ampak z mano še ni tako daleč, to pa najbrž pomeni, da si še smem privoščiti kak čik. Pravzaprav mi lahko daste še dve škatlici.« Trafikantka je srečna, država je srečna, ker je zaslužila več trošarine, pa tudi jaz sem srečna, saj se mi je spet enkrat ponudila priložnost, da malce rinem z glavo skozi zid. Dragi država in mama Evropa, kdaj bosta doumeli, da kadilci ne razmišljamo kot normalni ljudje?

Zaradi sličic, kombiniranih z mojo trmo, je projekt, ki ga neuspešno izvajam že trideset let – opustitev kajenja – spet enkrat preložen na boljše čase. In, ja, vem, da sem o tem že pisala, opozarjala sem celo na povezavo med revščino in cigaretami, a kaj, ko se mi vsi dušebrižniški ukrepi, ki naj bi nas siromake prepričali, naj se spametujemo, še vedno zdijo hecni. Sploh pa sem te dni odkrila modre besede, ki še potrjujejo moje razmišljanje o ravnanju ponižanih in razžaljenih. V delu Pot v Wigan jih je zapisal George Orwell, izvrstno jih je prevedla Tina Mahkota, gredo pa takole:

»To je prav posebna nesreča, da ti je, manj ko imaš denarja, manj do tega, da bi ga zapravil za zdravo hrano. ... Ko si brezposeln, kar pomeni, da si podhranjen, šikaniran, zdolgočasen in nesrečen, nočeš jesti puste zdrave hrane. Želiš si kaj malce bolj ‘okusnega’. Zmeraj je kje na voljo kakšna poceni stvar, ki te premami. ... Tako delajo možgani, kadar si na stopnji socialne podpore.«

Dragi država in mama Evropa, kdaj bosta doumeli, da kadilci ne razmišljamo kot normalni ljudje?

Navedeno mutatis mutandis seveda velja tudi za cigarete pa za sladke prigrizke in s sladkorjem bogate brezalkoholne pijače, zaradi katerih, denimo, dijaki z mojemu domovanju bližnje srednje tiskarske šole med šolskimi odmori po deset minut in več ponižno stojijo v vrsti pred blagajno v marketu, da bi z drobižem plačali eno (1, eno samo) tablico Mars ali eno (1, eno samo) stekleničko kokakole. Tolikšna potrpežljivost! – ali tolikšna zasvojenost? Mar zares tako potrebujejo tisto eno (1) malenkost, ki jo vrtijo med prsti? Kadar sama zagledam deset minut dolgo vrsto, nejevoljno zapiham in zapustim trgovino, tem otrokom pa se očitno zdi vredno célo malo večnost čakati na sladkorno omamo, ki jo bodo snedli prej kot v minuti. Kdaj se bodo sličice z nemarno debelimi tipi, zamaščenimi jetri, diabetiki z amputirano nogo in kariesom v terminalni fazi začele pojavljati na ovitkih čokoladic in »sadnih« ali »žitnih« ploščic, katerih glavna sestavina nista ne sadje ne žito, temveč koruzni sirup z visoko vsebnostjo fruktoze? No, saj ne, da bodo kaj pomagale ...

Mimogrede, ameriški publicist Gary Taubes v knjigi Obtožnica proti sladkorju, ki jo prevajam te dni (in ki me je navsezadnje napotila tudi k prebiranju Poti v Wigan), zatrjuje, da so cigarete tako smrtonosne prav zaradi sladkorja, ki ga vsebujejo v resnično neverjetnih količinah in ki bolj kot vse drugo omogoča inhalacijo kancerogenih snovi, da te laže pridejo do naših nič krivih pljuč. Mar ne bi potemtakem kazalo boja proti kajenju združiti z bojem proti vsenavzočnemu sladkorju? Šele ko se bo to zgodilo, bom začela verjeti, da država in EU s skrbjo za naše zdravje mislita resno. Pa najverjetneje ne, kajti ...

Nazaj k moji trafikantki, ki mi nazadnje proda dve gangrenozni nogi in enega umirajočega bolnika na respiratorju. (Kdaj bodo ciniki, ki so jih kriminalistične serije tipa Na kraju zločina in Kosti že utrdile proti grozljivim prizorom vseh vrst, te sličice začeli zbirati in jih menjavati med sabo, kot smo si otroci svojčas izmenjevali sličice iz čokoladic Životinjsko carstvo? Kolikor poznam ljudi, me ne bi nič presenetilo ...) Ogledujem si torej umirajočega, smili se mi, nikamor se mi ne mudi, zato takole, zaradi golega klepeta, vprašam simpatično prodajalko: mislite, da so tega reveža sploh vprašali, ali ga smejo fotografirati? Kje je tukaj spoštovanje človekovega dostojanstva? In če je res privolil v fotografiranje, le zakaj bi to storil? Zato, da bi se drugi učili na njegovih napakah, ali za denar? Te pred smrtjo res zanima, koliko ti bodo plačali za to, da se bodo okrog tebe v poslednjih trenutkih motali fotograf, lučkar in kak ducat piarovcev? »Oh,« reče trafikantka, »veste, po mojem je to samo kakšen igralec ...« 

Saj. Preprosti ljudje nazadnje vedno uganejo pravo. Vse skupaj je zaigrano: vsa skrb države in EU za naše zdravje, ves ta vihar v kozarcu vode, najraje bi nad vsem skupaj odmahnila z roko, pa kaj, ko me tako jezi, kadar me vlečejo za nos in imajo za norca. Ker prav zaradi tega ne morem nehati kaditi. Obljubim, da bom, brž ko bom zadela na lotu (samo tako lahko obogatim ...) in brž ko bodo dežurni geniji s cigaretnih škatlic umaknili sličice.