Oblačila za vse, ne glede na spol

Prejšnji četrtek se je na zvoncu enega od vhodov v kompleks ljubljanskega Nebotičnika znašel napis Petja Zorec. Enak napis nas je pričakal na vratih v četrtem nadstropju, kjer nam je vrata odprla kar sama Petja Zorec, zadnjih nekaj let ena najbolj izstopajočih med našimi modnimi oblikovalkami in oblikovalci. S svojimi zdaj že prepoznavnimi oblačili ni prepričala le stroke, temveč vse bolj prepričuje tudi široko občinstvo, sploh mlado generacijo moških in žensk, med katerimi se kot požar širi vest, da so njene kolekcije nekaj, na kar je treba biti pozoren. To je sredi aprila potrdil tudi množičen obisk njene prve samostojno organizirane predstavitve modne kolekcije v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ki je bila hkrati ena redkih samostojno organiziranih modnih revij pri nas.

Zdaj sta nas skupaj s Tristanom, kot je poimenovala najnovejšo kolekcijo oblačil, spet povabila na obisk, tokrat v dnevno sobo posebej za to priložnost izposojenega stanovanja. Vstopili smo in zagledali stojala z oblačili in tudi prve obiskovalce, ki so segali po njih. Po samostojno organizirani modni reviji, kjer je prvič predstavila celotno novo kolekcijo, in predstavitvi nekaterih izbranih kosov na nedavnem ljubljanskem tednu mode je namreč napočil trenutek za prvo pomerjanje teh oblačil in tudi za prva naročila. Modni oblikovalci takšnim dogodkom pravijo »showroomi«.

Obiskovalci so z obešalnikov torej jemali oblačila in jih pomerjali. Najboljše pa je bilo, da so, čeprav Petja Zorec že leta snuje kolekcije, ki so prvenstveno namenjene moškim, in je tako zasnovala tudi Tristana, oblačila preizkušali vsi. Moški in ženske. Mladi in tisti zrelejših let. Vsi so segali po isti dolgi beli srajci, po istem T-shirtu s kratkimi rokavi, po isti pleteni tuniki z našitki v obliki solz, po istem dežnem plašču z natisnjeno fotografijo, ki ponazarja pohlep in je delo Dina Kužnika, oblikovalkinega bratranca, po isti trenirki z naramnicami, po istih pletenih rokavicah in seveda tudi po istem krilu.

Da, tudi krila so bila prvotno zasnovana za moške, po njih Petja Zorec še posebej slovi, čeprav si želi, da bi enkrat že presegli predsodke in jih začeli jemati kot nekaj samoumevnega. »Vedno se vračamo k tem krilom, kot da je sploh še pomembno, kaj ima kdo na sebi. Vsak naj izbere tisto, kar mu ustreza. Če moškemu ustreza krilo, ne vem, zakaj ga ne bi nosil, navsezadnje so krila pred izumom hlač nosili vsi ljudje. Takšna odločitev nima nobene zveze s spolno usmerjenostjo, čeprav jo okolica žal pogosto še vedno etiketira tako, to je preprosto pravica do svobodne izbire oblačil,« je prepričana in upa, da bo nekoč napočil dan, ko garderobe ne bomo več ločevali na ženske in moške. Moških, ki nosijo njena krila, je za zdaj sicer malo. A če se z vedno novimi kosi odpira vsaj diskurz o tem, se ji že to zdi dosežek in naložba v manj popredalčkano prihodnost.

S krili se pomerjanje še ni končalo. Petja Zorec vedno zasnuje zelo široko kolekcijo oblačil in v vsaki je tudi pester nabor hlač, od elegantnih do športnih. Tokratni modeli pa imajo še posebno velik potencial, da postanejo njen letošnji hit. Vsaka kolekcija ima namreč kakšen hipno prepoznaven kos, pri lanski pomlad/poletje so bili to denimo puloverji z velikimi luknjami, obkroženimi s kovinskimi zakovicami, precej občudovalcev so imeli tudi puloverji z našitki v podobi kač. Tokrat pa se zdi, da utegnejo to postati hlače, ki z bogatimi naborki v pasu res izstopajo. Izstopajo tudi zaradi udobnih, širših krojev, pravzaprav so v pasu krojene celo zelo široko in potem si jih vsakdo zategne, kolikor je pač potrebno. Zato hlače ene velikosti, kot smo se lahko prepričali na lastne oči, dobro pristajajo obojim – moškim in ženskam. In kot da to ne bi bilo dovolj, hlače ene velikosti dobro pristojijo tudi vsem – vitkim in tistim bolj baročno izpopolnjenim.

In prav na tej točki, čeprav še zdaleč ne le na tej, se vidi, koliko premisleka Petja Zorec vlaga v razvoj svojih oblačil. Kako z njimi iz kolekcije v kolekcijo presega stereotipe, povezane s tem, katera oblačila, barve in materiale je dovoljeno nositi kateremu posamezniku. In kako se venomer trudi, da bi jih lahko nosili ob vsaki priložnosti – formalni in v prostem času. Izjemno pomembno se ji zdi, da so oblačila hkrati estetsko dovršena in tudi funkcionalna. Zato med drugim sega po visokotehnoloških materialih, ki so do uporabnika prijazni, tudi denimo, ko se ta poti. Tokrat je segla tudi po mehkem materialu vafljastega videza, ki bi ga prej pričakovali na kuhinjskih krpah ali kopalnih plaščih kot na šik hlačah, krilih, majicah.

Zaveda se, da s korporacijami, ki ponujajo masovno proizvedena in zato izjemno poceni oblačila, ne more tekmovati, in tudi ne želi. Avtorski kosi oblačil, sploh če so narejeni v tako majhnih »nakladah« kot v Sloveniji, niso poceni. Ne morejo biti, ker so vanje vložene ure in ure vidnega in nevidnega dela. Hkrati pa si lahko kot oblikovalec s takšnim načinom dela vsaj do neke mere drugačen od globalnega sistema modne industrije, ki je na številnih področjih naravnost grozljiv: s pesticidi onesnažuje okolje, pitno vodo troši za nekaj, kar ni življenjskega pomena, delavce in delavke, celo otroke, plačuje mizerno ali sploh ne, strada manekene in manekenke, vsiljuje eno samo obliko telesa kot edino pravo in sprejemljivo ... Vse to v pehanju za čim višjim dobičkom. Zato se ji zdi izjemno pomembno, da se študenti, ki jih poučuje kot asistentka oblikovalskih predmetov na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti, o vsem tem izobrazijo že med študijem, tudi z ogledom dokumentarca Prava cena (The True Cost), in skušajo sami potem delovati drugače, boljše, trajnostno. Kot potrošniki in kot oblikovalci.

Tudi sama je bila še študentka, ko je s svojim delom opozorila nase. Priznana oblikovalca Nataša Peršuh in Zoran Garevski sta jo skupaj s še osmimi nadobudnimi oblikovalci povabila v kolektiv Young@Squat, postala sta njihova mentorja in jim omogočila preboj. Takrat so veliko ustvarjali skupaj in vsak zase, pozneje so bili tudi sami mentorji naslednji generaciji mladih squatovcev, danes, ko se bližajo tridesetki ali so jo že presegli, pa vsi ustvarjajo samostojno. Nekateri doma, drugi na tujem. Največji preboj je uspel Petru Movrinu, ki je danes celo naš mednarodno najbolj uveljavljen modni oblikovalec v zgodovini. Poleg Nataše Čagalj seveda, sedem let vodje oblikovanja pri Stelli McCartney, zadnja leta pa kreativne direktorice znamke PORTS 1961. Petja Zorec uspeh obema zelo privošči. Še zlasti Petru, ki je njen dragi prijatelj in od katerega se je tudi sama naučila ogromno. »Ne preseneča me, da je uspelo ravno njemu. Res je izjemen, briljanten um, ki razmišlja široko in ima poleg tega še odličen smisel za humor. Vse to se odraža tudi v njegovih kolekcijah. Zato so tako zelo močne,« pravi.

Sama navdih za svoje kolekcije črpa v svojih najintimnejših občutjih. Tudi v težkih, najtežjih življenjskih dogodkih, ko pred seboj vidiš samo žalost in bolečino, ki pa ju moraš iztisniti iz sebe. Z najnovejšo se je ozrla po svojih nekdanjih zvezah z moškimi ter poskušala razumeti nekatera njej dotlej nerazumljiva dejanja in izjave, ki so bili, kot zdaj ve, posledica tega, da si partnerji niso upali pokazati svoje ranljivosti. Zato njen Tristan je ranljiv.

Zgodba Petra Movrina ji je v navdih, da se da. Da ni pomembno, od kod si, da se na mednarodno prizorišče lahko prebije oblikovalec iz vsake države. Že nekaj časa majhne korake prek naših meja ubira tudi sama, kar je nujno, če bi želela nekoč preživeti zgolj s svojim oblikovalskim delom. Letos se že lahko pohvali z mednarodnim oblikovalskim natečajem OpenMyMed, kjer je bila izbrana med 20 letošnjih lavreatov iz sredozemskih držav, in z nagrado na natečaju v okviru beograjskega tedna mode, ki ji je prinesla predstavitev celotne kolekcije na naslednjem tednu mode, ta bo v srbski prestolnici jeseni. Po malem torej se premika. Pa še trenutek se zdi pravi, saj je zadnja leta izpostavljenih toliko modnih oblikovalcev iz bolj vzhodnega dela Evrope kot še nikoli prej.