Služkinja

Branje gospodarju.

Trideseta leta prejšnjega stoletja: Koreja je pod japonsko okupacijo, ženske pa so pod moško okupacijo. In ker je represivno okolje odlična poslovna priložnost, svetovljanski japonski goljuf (Ha Jung-woo) sklene, da bo s pomočjo korejske žeparke (Kim Tae-ri), sirote iz sluma, zapeljal, pretental in razlastil mlado japonsko dedinjo (Kim Min-hee), ujetnico patriarhalnih postav in »svinjskega« strica (Jin-woong Jo), »največjega ljubitelja knjig na svetu«: ona se ji v bajno, gotsko, senzualno, xanadujsko palačo vrine za služkinjo, on – dejansko sin korejskega kmeta – pa hlini romantičnega japonskega grofa, ki jo bo odrešil vseh muk, vseh ponižanj in vseh »branj gospodarju«.

Dedinja nasede, a le navidez, saj igranje vlog njihove odnose tako erotizira (in pornificira), perspektive se tako fetišistično spreminjajo, identitete tako groteskno medlijo, spolne preference tako mazohistično trepetajo, koalicije pa tako perverzno preskakujejo, da se vprašanje, kdo igra s kom, prelevi v vprašanje: ali lahko ženske v boju proti moški prevladi zaupajo druga drugi? Služkinja, ki je videti tako, kot da bi jo markiz de Sade narekoval Alfredu Hitchcocku, je rašomonski triler o bogastvu ženskega obraza in rojstvu ženske, ki dela vse, da ne bi motil in oviral ženskega osvobajanja, a ne more iz svoje kože – filmu je to v karakterju.