Kralj Artur: Legenda o meču

zadržan

Zakon ulice.

V srednjem svetu – paralelnem srednjem veku – je vse večja gneča. Tam najdete Gospodarja prstanov, Warcraft, Igro prestolov in tako dalje. Oh, in novega, moderniziranega Kralja Arturja, ki je bil verjetno mišljen kot Igra prestolov z Bradom Pittom, pa Pitta niso dobili, tako da so dobili Igro prestolov z impersonatorjem Brada Pitta, Charliejem Hunnamom, ki igra Arturja, osirotelega, izgubljenega sina kralja Utherja Pendragona (Eric Bana). Krono, Excalibur in okroglo mizo, anticipacijo camelotske demokracije, dobi šele povsem na koncu, po skrajšanem, precej neformalnem otroštvu (bordel!) in razvlečenem boju proti svojemu izdajalskemu, fratricidnemu, demoničnemu stricu Vortigernu (Jude Law), zdaj kralju.

A tudi ta boj – ozaljšan s tipičnim Ritchiejevim vizualnim direndajem – ni napet, ravno nasprotno:  Arturja – in njegovo sarkastično, kakofonično, ilegalno kung-fu združbico, podobno fuck-you uličarjem iz Ritchiejevih filmov Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni ( ja, v slednjem je igral tudi Pitt) – namreč vsakič, ko mu življenje obvisi na nitki, reši kako nadnaravno bitje, ki ga sproži čudodelna »mage« (Àstrid Bergès-Frisbey). Demokracija potrebuje veliko hrupa – in kralja. Če pride z ulice (kot Trump, Putin, Erdogan, Duterte ali Artur), toliko bolje.