Ivana Djilas: Hiša

+ + + +

Hiša poje mi, hiša poje vse

Rojstvo romana iz duha pisma, lahko rečemo, saj je bilo najprej pismo, poslano vsem Dedkom mrazom in Miklavžem. To pismo, ki je bilo leta 2014 objavljeno v prednovoletni številki Mladine, je na družabnih omrežjih postalo takšna uspešnica, da so se ljudje spet začeli počasi in z zanimanjem voziti okoli Hiše. Podobno kot takrat, na začetku, ko je bil oglas za prodajo prvič objavljen in so navalili predvsem nepremičninarji, ki so hoteli pristaviti še svoj piskrček.

Hišo svojih sanj s posojilom, vezanim na švicarske franke, namreč prodajata, saj jima stroškov in posojil, ker sta par kulturnih prekarcev z nekajletnim otrokom in tik pred porodom, ne uspe sproti odplačevati. Prej smo že brali o gradnji, roman Janeza Kajzerja govori o dogovorih z obrtniki in birokrati vse do izgradnje, ko se pokaže, da je hiška premajhna in je treba začeti načrtovati novo, večjo. Šlo je za obdobja rasti, zdaj so časi prodaje in oženja. Djilasova govori o zategovanju pasu in izčrpanju rezerv, ki smo mu pred petdesetimi leti pravili stabilizacija, danes pa nastopa pod masko finančne krize.

Govori o bežanju pred fizičnimi rubežniki, ki se sprehajajo po stanovanju in odpeljejo avto na lizing, o izklopljenih telefonih, o pogajanjih v banki za reprogramiranje dolgov, o stroških izterjave dolga na računih in stroških odblokiranja bančnih kartic, o karticah, ki ponekod primejo in plačajo, tudi kadar so prazne. O opazovalcih, ki so seveda po bitki vsi do zadnjega pametni in dajejo temu primerne nasvete. Govori o tem, kako simultano igra obe vlogi, prodajalke pred tistimi, ki se pridejo ogleduško naslajat nad njihovimi interjerji, in o fintah, ki jih opazi pri prodaji, ko si ogleduje stanovanja za potem, ko bodo hišo prodali. Govori o neuspelih garažnih razprodajah in karitativnih izpadih, o napadih panike, ki so še kako upravičeni, o nelagodju pred profiji, ki imajo stik z revščino in so visokoprofesionalno brezčutni, in o reakcijah tistih, ki bi radi pomagali, pa jim je nerodno, ker je družinica v finančni riti.

Medtem se malo žrejo tudi navznoter, in čeprav je to duhovita avtofikcija, ki se skriva za dokumentarizmom, ne manjka dramatičnih trenutkov in nekaj zategnjenosti v odnosu z molčečim možem. Molčečim še toliko bolj takrat, ko pripovedovalka histerizira in hoče besede v podporo, ob hkratni zavesti, da je v danem trenutku prav vsaka napačna. Djilasova je duhovita tudi takrat, ko nam z dovolj distance in z veliko hladnega razuma prikaže, kako se njena racionalna in »kontrolfrikovska« pripovedovalka spoprijema s krizo in neredom vseokrog: s seznami, ki postajajo vse bolj dokumenti o tem, kako je predvidevanje prihodnosti in načrtovanje vedno že zgrešeno, izguba časa in gojišče napadov panike.

Hiša je kot Dnevnik Bridget Jones, samo da od celotnega življenja ne odštevajo kalorij in alkoholnih meric in tobaka, temveč odštevajo konkretno hišo in premoženje od sanj o hiši in premoženju ter ostane zgolj nekaj sanj in nekaj humorja.