Gustav Schwab: Najlepše antične pripovedke

+ + + + +

Biblija antičnega sveta v sedmem natisu.

Nemški pisatelj, pastor in založnik Gustav Schwab (1792–1850) je pred dvesto leti napisal večno knjigo. Brata Grimm sta s pravljicami opredelila otroštvo Evropejcev, Schwab pa je postavil literarni spomenik antike v formi pripovedk za najstnike in nič manj za odrasle. Seveda so originali boljši, najsi bo Sofoklejeva tebanska trilogija ali pa Homerjeva Iliada in jasno Vergilova Eneida. Tudi za deco je mikavnejši Eduard Petiška s Starimi grškimi bajkami v svoji kračini. A za prvi sistematični vstop v širni svet mitov antike je Schwab nepogrešljiv – uspelo mu je napisati orjaški volumen tisočih strani v več sto fragmentih, ki je vsak zase zaokrožena zgodba. V resnici je prevedel antične avtorje v moderni jezik literature in jih s tem približal sodobnemu bralcu. Kulturno dediščino je napravil za splošno, kar ima magični učinek, saj se lahko dva tujca na vlaku, Skandinavec in Mediteranec, prek besed o Sizifu, Tezeju ali Tantalu čudežno približata drug drugemu.

Temelj evropske kulture je antika. Celo temelj novinarstva je, zakaj trojanska vojna ni spopad dobrih in zlih, temveč izmenjujoča se perspektiva dveh zornih kotov, ki sega zdaj k Ahilu, zdaj k Priamu, zdaj slavi Odiseja, zdaj Parisa. Tudi tisto, za kar bi mislili, da je stvar modernosti, kot denimo ménage à trois, so že pri Grkih delili Afrodita, Adonis in Persefona. In kakopak prehajanje med stanovi in rodovi: bog Zevs se ne suka le med boginjami, zna se zaljubiti v nimfo, zaradi Evrope se spremeni kar v bika, po drugi strani pa Melampus prehodi pot od zavrženega jetnika do najodličnejšega vedeža.

Skratka, korenine Evrope na poti iz roda v rod.