Jabka sredi raja

V Tolminu so te dni postavili spominsko znamenje, posvečeno filmu Kruh in mleko, prvemu slovenskemu filmu, ki je po nagradi segel na katerem od najpomembnejših filmskih festivalov. Režiser Jan Cvitkovič se je leta 2001 s prvencem prebil na Beneški filmski festival in od tam odšel ovenčan z nagrado zlati lev prihodnosti za najboljši celovečerec. Od tega je že 16 let, pa vendar je spomin na ta izjemni dosežek v Tolminu še vedno živ, saj je režiser, tudi sam »Tminc«, v filmu ovekovečil kar nekaj delov mesta, med drugim znamenito Taverno.

To so v šestdesetih letih zgradili za delavce, da bi po napornem delu tam kaj pojedli in se podružili, a sčasoma je postala zbirališče vseh, ki prostega časa niso želeli preživljati doma, osamljenih, alkoholikov, mladih ... Cvitkovič je bil še najstnik, ko je sredi neke noči prav tam zagledal družinskega človeka, ki je, popolnoma pijan, obstal sredi lokala ter na tla nemočno spustil vrečko s štruco kruha in litrom mleka. Prizor se mu je za vedno vtisnil v spomin in iz njega je pozneje zrasel film Kruh in mleko, ki mu je Mladinin kritik Marcel Štefančič, jr. namenil najvišjo oceno. Označil ga je za film »o ljudeh, ki nimajo veliko manevrskega prostora«, »o ljudeh, ki jih je Slovenija pustila zadaj«.

Takšnih ljudi je še danes veliko, nagrada, ki jo je prejel film, pa je še vedno ena najpomembnejših za slovensko filmografijo. Zato ne preseneča, da se je pojavila pobuda za postavitev spominske table, posvečene filmu Kruh in mleko, da bi simbolno poravnali »dolgove, ki jih je iz preteklosti v sedanjost povlekel naš odnos do zgodb, ki so presegle meje našega mikrosveta«. Pritrdili so jo na fasado zdaj že ugasle Taverne, na kateri so hkrati rekonstruirali znani grafit: »Če je Tmin raj, je Taverna jabka.«

To dejanje, pomembno za kraj in njegove prebivalce, pa utegne pritegniti tudi pozornost obiskovalcev iz Slovenije in tujine. Pretenciozno bi bilo sicer pričakovati, da bo samo zaradi spominske table Tolmin obiskalo več turistov ali da se bodo tam zadržali dlje, čeprav je znano, da imajo resnične lokacije, ki so se pojavile v filmih ali nadaljevankah, lahko tudi takšen učinek. V hrvaškem Dubrovniku, kjer so snemali priljubljeno nadaljevanko Igra prestolov, turisti denimo množično raziskujejo lokacije iz nadaljevanke, večinoma kar na lastno pest, drugod pripravljajo tematske vodene oglede, v Stockholmu denimo po sledeh Milenijske trilogije pisatelja Stiega Larssona, v Københavnu po sledeh nadaljevanke Oblast. Obstaja torej kritična masa ljudi, ki jo poleg siceršnjih znamenitosti privlačijo tudi odtisi kraja v popkulturi.

Zato morda ne bi bilo napak, če bi v Tolminu dosedanji angažma še nadgradili, morda z občasnimi projekcijami filma ali s kakšnim tematsko obarvanim ogledom kraja, zainteresirane pa napotili še proti Bovcu, kjer so snemali ameriški film Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan, navsezadnje je najprepričljivejšo vlogo v njem odigrala reka Soča.